Kratek oris razvoja filozofije športa kot discipline1
Milan Hosta
»Sramotno je za človeka, da se zanemarjen postara, preden se zave, kaj bi lahko postal telesno čil in lepo oblikovan.« Sokrates
1. Uvod
Filozofija športa je relativno mlada filozofska disciplina, ki se je razvila iz potrebe po razreševanju problemov, ki so nastajali z razvojem modernega športa in z vse večjim razmahom športa kot pomembnega dela družbene stvarnosti sodobnega človeka. Na drugi strani pa bi njene korenine lahko iskali v pedagoških prizadevanjih po uveljavitvi telesne vzgoje v šolah. Čeprav vemo, da so bile razne oblike gibanja, med njimi tudi take, ki jih danes poznamo pod imenom šport, prisotne že v civilizacijah pred našo pa se je filozofska stroka dolgo časa izogibala obravnavanju tega fenomena. Izgleda da šport, kljub vsej popularnosti in kljub vplivu, ki ga ima na splošno kulturo bivanja, ni bil dovolj ‘resna’ stvar, ki bi zahtevala intelektualni angažma. (Hyland, 1990) Pomembnosti športa ne gre poveličevati, temveč je bolje poiskati filozofska izhodišča, ki so obravnavala za šport pomembne teme kot so: odnos telo in duh, položaj in identiteta človeka v kozmosu, bivanje in smisel, samouresničevanje, morala, lepota in umetnost, ki prežemajo filozofske tekste od antične Grčije naprej in njihovo vsebino prenesemo na šport. Zgodovina filozofskih del, ki obravnavajo gibanje, šport ali igro se pravzaprav začne šele v 20. stoletju. Pred tem večinoma lahko zasledimo le opombe, ki so jih filozofi kot Platon, Aristotel ali Nietzsche (in mnogi drugi), mimogrede namenili igri ali športu oz. stari Grki gimnastiki.
2. Nastanek nove discipline
Kot ugotavlja D. Hyland2 se po Grkih šele F. Nietzsche v 19. stoletju opre na igro kot pomembno metaforo za iracionalno ‘dogajanje’, s katero podpre svojo idejo o volji do moči. Vendar pri tem ne gre izpostavljati Nietzscheja kot nekakšen izvor nove discipline. Že pred njim so filozofi tematizirali igro, sodobni filozofi pa vzporedno z razvojem modernega športa še večkrat iščejo metafore v svetu igre oz. se ji posvetijo širše (Huizinga, Fink …). Pri opredelitvi filozofije športa je treba biti pozoren na to, kaj je bistveno športu, kdaj in kako sploh šport je ‘šport’. Nikakor ne gre enačiti starogrške gimnastike z modernim športom in ne moremo reči, da filozofi pred 19. stoletjem športa niso obravnavali, ker ni bil zanimiv. Šport kot pojav in kot koncept, kot ga razumemo danes, takrat še ni obstajal.
3. Razvojna obdobja filozofije športa
R. Scott Kretchmar,3 avtor učbenika filozofije športa »Practical Philosophy of Sport« opredeli razvoj discipline, nanašajoč se predvsem na razvoj filozofije športa v ZDA, s tremi dobami in sledečimi značilnostmi, katerim bi bilo zanimivo poiskati vzporednice pri razvoju evropske in tudi slovenske filozofije športa:
a) Prvo obdobje – eklektičen pristop in filozofija vzgoje (obdobje 1875 – 1950)
Proti koncu 19. stoletja se v ZDA začnejo gibanja za bolj kakovostno izobraževanje in prijaznejšo šolo, ki ne temelji zgolj na umski dejavnosti omejeni na memoriranje podatkov. Pojavijo se težnje po uveljavlajnju gibalnih aktivnosti, igre in zdravstvene vzgoje v učnih načrtih. Napredni pedagogi skušajo opravičiti vzgojo, ki presega okvire tradicionalne, negibljive in neprilagodljive šole. Kretchmar navaja sledeče strokovnjake, kot prebujevalce v novo vzgojo: J. Dewey, S. Hall, E. L. Thorndike, McCloy, Cassidy. Leta 1910 T. D. Wood opredeli »Novo telesno vzgojo«, kateremu sledijo še drugi avtorji, ki v dobi naturalizma sledijo idealu celostne vzgoje. Razlikovanje njihovih teorij bi lahko opredelili na dva metodološka vidika; vzgoja telesa (education of the physical), ki se nagiba k zdravju in biološkosti človeka ter vzgoja skozi telesnost (education through the physical), ki cilja na pozitivne družbene učinke in osebnostno rast. V želji, da se telesna vzgoja uvede v učne načrte, so se morali, hoteli ali ne, pedagoški strokovnjaki ukvarjati tudi s filozofskimi temami: npr. vloga igre, gibanja in tekmovanja pri otrokovem razvoju, ali pa opredeljevati kakovostno in zdravo življenje, moralni razvoj ipd. (Kretchmar, 1997) V nemškem prostoru pa pod vplivom filozofije narave leta 1928 filozof R. W. Schulte napiše delo z naslovom: Telesna kultura; iskanje telovadne filozofije (orig.: Körper-Kultur. Versuch einer Philosophie der Leibesübungen), ki mu leta 1942 v časopisnem prispevku »Filozofija telovadbe« (Rösch, 1988) sledi Carl Diem, ki se je posvečal tudi ideologiji olimpizma. Prav tako se tudi oče modernih olimpijskih iger P. de Coubertin v svojih tekstih dotika pedagoško-filozofskih razsežnosti, ki bi jih lahko uvrstili v filozofijo športa. (Lenk et al., 1973)4
Kritike prakse, ki se nanašajo na to obdobje gredo večinoma na račun izpostavljanja pričakovanih koristi telesne aktivnosti, ki jih takratna stroka še ni znala proizvajati in dokumentirati. S filozofskega stališča pa gredo kritike predvsem na pomanjkljive sposobnosti argumentiranja, ki bi privedle do pravilnih zaključkov. (Kretchmar, 1997)
b) Drugo obdobje – sistemski pristop (obdobje 1950 – 1965)
V tem obdobju pedagoški interesi še vedno prednjačijo pred filozofskimi in težijo k priznavanju telesne vzgoje kot pomembnega člena splošnega šolanja. Značilen pa je metodološki prelom, ki ga poosebljata filozofa E. C. Davis (The Philosophic Process in Physical Education, 1961 in Philosophies Fashion Physical Education, 1963) in E. F. Zeigler (Philosophical Foundations for Physical, Health and Recreation Education, 1964) s popolnoma drugačnim pristopom do problema. Sistemski pristop se nanaša na filozofske sisteme, ‘izme’ kot so: idealizem, raelizem, naturalizem, eksistencializem itd. Avtorji so med seboj primerjali filozofske sisteme in discipline (etika, epistemologija, metafizika itd.) ter preko njih obravnavali probleme telesne vzgoje oz. jo preko teh sistemov opredeljevali do družbe in posameznika. Tak način dela pa ni dajal pravih odgovorov, ki jih je stroka rabila v praksi. Vse preveč je bilo »filozofiranja« v krogu in prava vprašanja sploh niso bila postavljena. Pojavili so se predlogi, da bi morala telesna vzgoja kot kompleksen pojav, ki ga sestavljajo praktične dejavnosti šport, ples, (telo)vadba, in igra imeti pomembnejšo vlogo pri filozofskih raziskovanjih. Pojavili so se novi filozofi, ki so postavljali bolj direktna vprašanja: »Ali je tekmovalnost združljiva z igrivostjo?« in ne »Kakšen je pristop realista do tekmovanja oz. igre?« Sistemski pristop se je izkazal tudi za preveč enciklopedičnega in neustvarjalnega. (Kretchmar, 1997)
c) Tretje obdobje – disciplinarni pristop (obdobje 1965 -)
Dva večja paradigmatska premika označujeta disciplinarno dobo. Prvič, filozofi športa začnejo uvajati nov način dela. Z uporabo filozofskih orodij obravnavajo teme kot so šport, igra itd. ter njihov odnos do človekovega razvoja, svobode, dosežka, sreče … V nasprotju z eklektičnim obdobjem svoje primarne vzroke isčejo v filozofiji in ne znanosti. V nasprotju s primerjalno filozofijo sistemskega pristopa pa se lotevajo konkretnih problemov, kar je bliže drugim disciplinam športne znanosti. Drugi premik pa označuje relativno čisto prekinitev s pedagogiko. Pozornost z gibanja v vzgoji je prešla na gibanje samo po sebi, kar odpira nove dimenzije. Prejšnje zanimanje za vpliv športa na šolanje se sedaj širi na vpliv športa na življenje sploh. Začetek disciplinarnega obdobja označujejo sledeči filozofi športa in njihova dela: Metheny (Connotations of Movement in Sport and Dance, 1965, in Movement and meaning, 1968), Slusher (Man, Sport and Existence, 1967), in Weiss (Sport: A philosophic inquiry, 1969). Zanimanje za filozofijo športa s temi deli naraste in posledica je ideja o mednarodnem združenju, ki bi bilo prepoznavno nosilno telo discipline in s specializirano revijo hkrati tudi gibalo napredka. (Kretchmar, 1997)
4. Mednarodna organiziranost
Pri opisu mednarodne organiziranosti navajamo le ključne momente, ki kažejo kako se je filozofija športa dokončno uveljavila kot uradna filozofska disciplina in kot taka velja za eno izmed najsodobnejših ‘gibanj’ v filozofiji.
V letih 1968 do 1972 je bilo organiziranih nekaj strokovnih posvetov na temo filozofije športa, kjer se je ideja o mednarodni organiziranosti discipline začela širiti. Prvi korak k ustanovitvi mednarodne organizacije je bil narejen leta 1972 na olimpijskem kongresu v Münchenu, kjer sta se filozofa W. Fraleigh in P. Weiss dogovorila, da bosta oblikovala organizacijski komite za ustanovitev združenja. Tako so decembra 1972 v Bostonu, ZDA, ustanovili Filozofsko združenje za preučevanje športa (Philosophic Society for the Study of Sport), ki se danes imenuje International Association for the Philosophy of Sport (krajše IAPS). Ustanovni predsednik združenja je bil Paul Weiss. Poglavitni namen je širjenje znanja filozofije športa po svetu. Že leto kasneje, novembra 1973 v Brockportu ZDA, je bil organiziran prvi kongres filozofije športa, ki ga od takrat naprej organizirajo letno v različnih državah sveta. V letu 1974 pa je začela izhajati tudi strokovna revija »Journal of the Philosophy of Sport«. Revija obravnava široko paleto filozofskih vprašanj v športu in je glavni vir aktualnih študij tega področja s celega sveta. Razdeljena je na tri dele: glavne teme, kritike in diskusije ter pregledi in mnenja o novih knjigah na temo filozofije športa. (Kretchmar, 1997)
V letu 1996 (povzeto po: Haag 1996) je bila polovica članov IAPS iz področja severne Amerike, približno četrtina iz Evrope in druga četrtina iz Avstralije in vzhodne Azije. Ob pregledu najvidnejših avtorjev in literature bi lahko rekli, da je filozofija športa najmočneje razvita v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in Kanadi ter je zastopana v mnogih drugih razvitih državah (Danska, Norveška, Švedska, Rusija, Francija, Avstralija, Japonska …) in se z načrtnim šolanjem kadrov uvaja tudi drugje (Brazilija, Tajska, Slovenija …). Specializiran podiplomski študij5 na področju filozofije športa je mogoč le na šestih univerzah v svetu od katerih sta po dve v ZDA in v Veliki Britaniji ter po ena na Norveškem in na Japonskem. Center šolanja na področju filozofije športa so torej bile in ostajajo ZDA, kjer so se izpopolnjevali tudi prvi nemški filozofi športa, ki imajo poleg angleških v Evropi pomembno vlogo.
5. Študijska literatura
Število monografij na področju filozofije športa v zadnjih letih hitro narašča. Vedno več je tudi knjig, ki obravnavajo ožje segmente filozofije športa, med katerimi prednjači etika v športu. Zato bomo našteli samo tisto literaturo, ki jo v svojem učbeniku navaja tudi H. Haag6 kot najprimernejšo za splošno znanje filozofije športa, čeprav niso vse knjige učbeniki v dobesednem pomenu besede. Seveda pa ne gre zanemariti klasičnih filozofskih avtorjev in filozofskih sistemov, katerih spoznanja se prenašajo tudi v filozofijo športa.
• Haag H. (1996). Sportphilosophie – Ein Handbuch. Hofmann, Schorndorf,
• Kretchmar S. (1994). Practical Philosophy of Sport. Champaign, IL: Human Kinetics
• Morgan W., Meier K. (1988 in 1995). Philosophic Inquiry in Sport. Champaign, Il: Human Kinetics
• Osterhoudt R. (1991) The Philosophy of Sport: An Overview. Champaign, IL: Stipes
• Vanderzwaag H. J. (1972). Toward a Philosophy of Sport. Reading, MA: Addison Wesley
• Vanderwerken D., Wertz S. (1985). Sport inside out: Readings in Literature and Philosophy. Forth Worth, TX: Texas Christian University Press
• Zeigler E. F. (1977). Physical Education and Sport Philosophy. Engleword Cliffs, NJ: Prentice Hall
6. Položaj filozofije športa v Sloveniji
Lahko bi rekli, da smo Slovenci na tem področju danes v prelomnem obdobju, ki prehaja iz dobe spontane filozofije v dobo filozofije športa kot discipline. Ker je preučitev položaja filozofije športa pri nas zahtevna naloga, ki presega okvire tega teksta in si zasluži podrobnejšo obdelavo (začetke spontane filozofije športa gre iskati v telovadnih gibanjih konec 19. in začetek 20. stoletja), bomo navedli samo tista dela in avtorje, ki pionirsko stopajo na področje filozofije športa oziroma spodbujajo k razvoju discipline:
• Ulaga D.: Teorija telesne vzgoje in športnega treniranja. Mladinska knjiga, Ljubljana 1959
• Pediček F.: Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Mladinska knjiga, Ljubljana 1970
• Stepišnik D.: Telovadba na slovenskem. DZS, Ljubljana 1974
• Šturm J., Strojnik V.: Uvod v antropološko kineziologijo. Fakulteta za šport, Skripta za študente FŠ
• Kristan S.: Športoslovje na slovenskem danes. Fakulteta za šport, Ljubljana 2000
• Vodeb R.: Ideološke paradigme v športu. FIT, Trbovlje 2000
7. Zaključek
Filozofija športa je nastala iz potreb in zadreg športnih znanosti, ki doživljajo nesluten razvoj po profesionalizaciji športa, ki se je pričela v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Razvoj globalnega modernega športa, ki ga karakterizirajo specializacija, racionalizacija, birokratizacija, kvantifikacija, amerikanizacija, kapitalizacija, medializacija in spektakelstvo, v družbi ni več obroben pojav in kot tak postane zanimiv tudi za filozofijo. Globalizacijskim posledicam športa se pač ne moremo in kot športna stroka, ki želi ostati konkurenčna razvitemu svetu, tudi nočemo izogniti.
V prizadevanjih po zagotovitvi formalnih pogojev za razvoj discipline pri nas in čimprejšnji obogatitvi študijskega programa Fakultete za šport na tem področju, je bila v maju 2001 ustanovljena Katedra za filozofijo športa. Tako lahko po vzoru mednarodne organiziranosti sklepamo, da tudi Slovenci vstopamo v disciplinarno dobo filozofije športa.
Viri:
1.Lenk H.: Social Philosophy of Athletics. Stipes, Illinois 1979
2.Lenk H., Moser S., Beyer E.: Philosophie des Sports. Karl Hofmann, Schorndorf 1973
3.Weiss P.: Sport: A philosophic inquiry. Southern Illinois Univerity Press, Illinois 1969
4.Rösch H. E., Diezemann R., Knab E., Letzelter M., Zipf K. E.: Sportphilosophie, Einführung in die Sportwissenschaft, 1988
5.Haag H. et al.: Sportphilosophie – Ein Handbuch. Hofmann, Schorndorf, 1996
6.Kretchmar R. S.: Philosophy of Sport. In the History of Exercise and Sport science, ed. Massengale J. D., Swanson R. A., Human Kinetics, 1997
7.Hyland D. A., Philosophy of Sport. Paragon House, NY 1990
Opombe:
1 Clanek je bil objavljen v reviji Šport letnik 50 (leto 2002), številka 1.
2 Hyland D. A.: Profesor filozofije na Trinity College in Hartford, Connecticut , bivši predsednik IAPS (Mednarodno združenje filozofije športa), ki fenomenološko obravnava šport.
3 R.S. Kretchmar: Znan kot eden vodilnih filozofov športa v ZDA. Bil je eden izmed ustanoviteljev in bivši predsednik IAPS, že vec kot 25 let poucuje filozofijo športa.
4 Lenk H.: Profesor filozofije na Univerzi Karlsruhe, veckratni doktor, eden od zacetnikov filozofije športa in soustanovitelj IAPS. Kot športnik dobitnik zlate olimpijske medalje v veslanju (osmerec, Rim 1960).
5 Podatki so povzeti po uradnih spletnih straneh IAPS .
6 Haag H.: Profesor filozofije športa na Christian Albrechts Universitat zu Kiel, Institut fur Sport und Sportwissenschaften ; strokovnjak na podrocju pedagogike in filozofije športa, soavtor in urednik mednarodno priznanega ucbenika filozofije športa.
