© Pisk,J. (2003). Sport and Being as Being. V Philosophy of Sport and Other Essays – proceedings book (str. 159-163). Ljubljana: Faculty of sport & Eleventh academy.
UVOD
Šport – vsi ga poznamo; vsakdo se, vsaj na nek način, spozna nanj. Vsaj tako se zdi, vse dokler si ne postavimo prvega grškega vprašanja po tem, kaj nekaj sploh je: “Kaj šport je?”. Odgovorov na to vprašanje je toliko, kolikor je ljudi. Vsakdo lahko iz svoje izkušnje pove, kaj zanj šport je. Navkljub množici odgovorov oziroma definicij športa (ali pa prav zaradi le-te) pa nam šport še vedno ostaja skrivnostno prikrit. Že Heraklit trdi, da se je narava navadila skrivati, Heidegger pa v tem pravilno spozna, da v tem ne tiči zahteva, da bi prodrli vanjo in zlomili njen odpor, temveč, da jo sprejmemo ravno kot to, kar je sama v sebi in kolikor se kaže. In prav to velja tudi za šport, ki je ‘del narave’, del celote stvarstva. Tudi šport se skriva. Je skrivnost. V tem pa ne tiči zahteva, da bi prodrli vanj ter ga rešili – podobno kot rešimo kakšen problem. Športa ne moremo ‘raz-rešiti’. Šport nam vedno ostaja kot nerešljiva skrivnost. Sprejeti šport kot skrivnost pomeni pustiti ga, videti ga in sprejeti takšnega, kot je in kot se nam kaže sam po sebi. Pustiti biti. Pristop človeka k spoznavanju vsake stvar – tudi športa, ki športu pusti biti to, kar je, pa je čudenje. Čudenje od Platona naprej velja za izvorni filozofski p á thos , za vodilno spodbudo filozofske radovednosti. Čuditi se pa ni samoumevno. Samoumevna za vsakdanjo zavest je le samoumevnost, s katero prav ta zavest sprejema to, da stvari so, da šport je in, da je to, kar je. Po Aristotelu je čudenje kot za-čudenje vezano na neko apor í a , na nekaj kar si, četudi je pred našimi očmi, ne znamo razložiti. V tem smislu pa lahko prepoznamo tudi čudenje in začudenje nad športom, nad tem, kaj šport je, in nad tem, da šport sploh je, kajti lahko bi ga tudi ne bilo. Iz čudenja, ki sta po Platonu in Aristotelu začetek filozofije, se, ob gledanju tega, kar je, lahko rodi theor í a. Theor í a je nekakšno ‘gledanje’ v duhu, vpogled, in s tem najvišja stopnja spoznanja. Šele v tej theor í a pa odkrivamo to, kar je po Aristotelu poslanstvo filozofije, namreč počela in vzroke bivajočih stvari. Podajmo se na pot odkrivanja počel in vzrokov športa.
OD PARMENIDA DO PLATONA
Parmenidova temeljna misel se glasi: isto je misliti in/kot biti. Če pa sta mišljenje in bit isto, je mišljenje vedno mišljenje biti. Misel je vselej misel na nekaj. Vedno lahko mislimo le na bit. Niča pa ni, zato nanj sploh ne moremo misliti. Na šport pa lahko mislimo. Torej šport je in ima bit!
Platon se s tem ne strinja. Izhajajoč iz svoje filozofije sicer soglaša s Parmenidom, da šport ni nič, saj šport lahko mislimo; vendar pa ga nima za nekaj prisotnega, za nekaj, kar biva, temveč za nekaj ne-bivajočega. Platon tako vpelje razliko med ničem in nebivajočim. S tem pa Platon tudi prelomi temeljno Parmenidovo zapoved, da je mogoče misliti le bit. Bit tako ni več tisto mišljeno, pač pa tisto navzoče. Navzoče pa so stvari po zunanjem izgledu (gr. eidos ). Biti navzoč pomeni biti pred očmi in za oči: nek izgled za človekov pogled. Je nek fizični predmet, neka stvar in ne misel ali mišljeno, kar ima status biti pri Parmenidu. To, kar je brez takšne navzočnosti, brez izgleda, tega ni. Nima biti. Zato pa športa kot takega ni. Ne moremo reči šport je , tako ko rečemo miza je ali hiša je ali človek je . To pa zato, ker šport nima biti. Brez biti pa stvar ne more zažareti v svetlobi sveta, saj ji umanjka sijaj videza. Skratka, brez biti stvar ne more postati fenomen. Zato pa šport kot tak (sam po sebi), ni in ne more biti fenomen, saj je brez biti. Po Platonu je torej šport kot tak nekaj ne-bivajočega, vendar ne nič. Kaj torej šport sploh je?
OD ARISTOTELA DO AKVINSKEGA
Klasična ontologija, katere tvorec je predvsem Aristotel, je kot svojo vodilno temo postavila prav vprašanje po bivajočem: Kaj je bivajoče kot bivajoče? Aristotelov odgovor je, da je bivajoče to, kar resnično je, kar je samostojno bivajoče, kar biva v sebi in ne na nečem drugem. Izrekanja o bivajočem so po Aristotelu mogoča le po kategorijah. Kategorije so namreč podlaga za vse nagovore oziroma izrekanja o nečem. Prva kategorija nam tako govori o “podlagi” oziroma podstati, o kateri se izrekamo. Vse ostale kategorije pa se nanašajo na to prvo kategorijo. O drevesu lahko govorimo kot o neki (samostojno bivajoči) stvari – substanci. Vendar pa barve njegovih listov ne moremo opisati, kakor da gre za prav takšno stvar. Podobno lahko o človeku rečemo, da je zdrav ali bolan, da je bled ali zagorel. Gre za razliko med stvarjo in njenimi lastnostmi oziroma načini; med podstatjo in pritikami. S tem pa si nismo izmislili neke nove teorije ali odkrili česa novega, temveč smo na abstrakten način eksplicitno podali razlikovanje, ki ga navaden človek implicitno že pozna iz konkretnih primerov. Podstat biva ‘per se’, kar pa ne pomeni, da obstaja “‘sama po sebi’ v tem smislu, da nima nobenega vzroka; temveč jo moramo razumeti kot nasprotje obstajanja po nečem drugem, se pravi, kot način (ali lastnost) nečesa drugega.”
Tako lahko tudi na temelju Aristotelove filozofije ugotovimo, da šport kot tak ni nič bivajočega, saj ne biva po sebi – ni podstat. Šport kot tak, sam po sebi, nujno potrebuje nekaj ali nekoga, kateremu ustreza oziroma, kateremu je primeren, da se z njim na nek način združi in tako postane nekaj. Ta nekaj ali nekdo pa mora biti samostojno bivajoče v sebi, torej substanca (podstat). Prav ta zmožnost športa kot takega, da se namreč lahko pridruži neki substanci, pa nam omogoča, da šport kot tak ob tem vendarle lahko na nek način prepoznamo in ga poimenujemo; da šport vendarle nekaj, čeprav nekaj nebivajočega, je. To nekaj nesamostojno bivajočega oziroma nebivajočega je pritika.
Pritika sicer “je”, a ni v sebi, temveč v nečem drugem. Jaz vidim nekaj barvnega, toda ne barve kot samostojno bivajoče, vidim nekaj v odnosu, toda ne odnosa kot takega, vidim nekaj velikega, a ne velikosti kot take, vidim športnika, toda ne športa kot takega. Barva, odnos, velikost in šport so torej pritike. Na nek način bi jih lahko označili kot lastnost ali način podstati. Podstat, samostojno bivajoče v sebi, ob katerem šport šele lahko postane nekaj in se pokaže (razodene), je torej človek. Šport kot pritika je lastnost ali način človeka. V nadaljevanju si bomo, opirajoč se na spoznanja Akvinskega, ki temelji na Aristotelovi metafiziki substance, podrobneje ogledali, kaj šport je.
Podstat in pritika – človek in šport
Akvinski razlikuje med enovitimi in sestavljenimi podstatmi. Enovite podstati so Bog, duša in druga duhovna bitja, kot npr. angeli. Sestavljene podstati pa so sestavljene iz lika in tvari. Človek, ki je po Aristotelu sestavljen iz lika (duša) in tvari (telesa), tako spada med sestavljene podstati. Osredotočimo se torej na spoznanja o sestavljenih podstateh.
Bistvo v sestavljenih podstateh in pritikah
“V sestavljenih podstateh sta torej lik in tvar – v človeku, denimo, duša in telo.” Vendar pa samo enega ali drugega (lika ali tvari) ne moremo imenovati bistvo. Jasno je, da tvar sama zase ni bistvo stvari, kajti po bistvu je stvar spoznavna in uvrščena v rod ali vrsto. Tudi lik sam zase ne more biti bistvo sestavljene podstati. Bistvo torej obsega tvar in lik in je “to, kar izraža opredelba (definicija).”
Vsaka podstat ima svoje bistvo. “Bistvo se imenuje zato, ker ima bivajoče po njem in v njem svojo bit.” “Ker pa bivajoče absolutno in prvotno označuje podstat, v drugotnem pomenu in le v določenem pogledu pa pritike, je tudi bistvo dejansko in v resnici v podstateh, v pritikah pa le na nek način in v določenem pogledu.” Kot vidimo, pritike nimajo bistva tako in na takšen način, kot imajo bistvo podstati, pač pa imajo bistvo le v določenem pogledu in na nepopoln način. To pa zato, ker pritike niso sestavljene iz lika in tvari, pač pa imajo “tvar kot dodatek k njenemu bistvu ali kot bitje zunaj njenega bistva”. Posledično tudi njihovo bistvo ne obsega lika in tvari, tako kot je to značilno za sestavljene podstati, npr. človeka. Tudi šport kot pritika torej nima bistva tako in na tak način kot imajo bistvo podstati. Bistvo pa je to, kar je izraženo v definiciji. Nahaja se v vseh podstateh, kot tudi v pritikah, vendar v slednjih na drugačen, nepopoln, način. Izhajajoč iz te ugotovitve nam postanejo razumljivejše vse težave, s katerimi se sooča športna znanost ob težnji, da bi šport spravila v neko definicijo. Šport kot pritika zaradi svojega nepopolnega bistva namreč ne more imeti ene enotne in zadovoljive definicije.
Definicija pritik je torej nepopolna zato, ker jih lahko opredelimo le v zvezi z osebkom, tj. s podstatjo, kateri pripada. “To je tako zato, ker ne morejo bivati same po sebi, neodvisno od osebka, temveč, kakor pri združitvi lika in tvari nastane podstatna bit, tako pritična ‘bit’ nastane iz osebka in pritike, kadar se pritika pridruži osebku.” Na področju športa bi lahko rekli, da pritična ‘bit’ (eksistenca, dejanskost športa – športnik) nastane iz pridružitve pritike, ki je šport in osebka oz. podstati, ki je človek. Tudi tu gre za povezavo lika in tvari. V tem primeru ‘pritičnega lika’. “Vendar pa je med podstatnimi in pritičnimi liki precejšnja razlika, kajti tako kakor podstatni lik sam zase brez tistega, čemur pripada, nima samostojne biti, tako je tudi tisto nima, čemur pripada, namreč tvar. Po združitvi obojega torej nastane tista bit, v kateri stvar obstaja sama zase in iz njiju nastane samostojna enota. Zato iz njune povezave nastane neka podstat.” … “Tisto pa, čemur se pridruži pritika, je popolno bitje, obstoječe v lastni biti. Ta po naravi presega pridruženo ji pritiko. Zato pridružena pritika v zvezi s tistim, čemur se pridružuje, ne povzroča tiste biti, v kateri stvar obstaja in po kateri je stvar samostojno bivajoče, temveč je vzrok neke drugotne biti, ki za razumevanje obstoječe stvari ni potrebna. … Iz pritike in osebka torej ne nastane samostojna enota, temveč enota po pritiki.” Prav tako pa je tudi v športu. Šport, kot pritika, se pridruži samostojnemu in popolnemu bitju, obstoječemu v lastni biti – človeku. Človek torej nedvomno presega šport kot tak. Iz združitve pritike in osebka pa ne nastane neka nova, samostojna enota, temveč enota po pritiki. Tako tudi iz združitve podstati človeka s pritiko športa nastane enota po pritiki – športnik, ki pa je še vedno in v prvi vrsti človek. Športnik je človek po pritiki. Zato športnik tudi ne vsebuje nekega drugega, povsem svojega in različnega bistva od bistva, ki ga ima človek sam kot tak. V svetu športa torej nikakor ne moremo in ne smemo ločiti športa od človeka. Človek je središče in temelj vsakršnega športa in vsega, kar se tiče športa. Vedno ko mislimo o športu, s tem mislimo tudi o človeku. Športa brez človeka ni!
Pritike ter lik in tvar (šport ter duša in telo)
V nadaljnji razpravi Akvinski poudari, da so podstati, ki so prve v rodu bitij in imajo bistvo v največji in najverjetnejši meri, vzrok pritik, ki so narave bitja deležne v drugotnem pomenu, v nekem smislu . “Do tega pa pride na različne načine. Ker sta dela podstati predvsem tvar in lik, nekatere pritike spremljajo predvsem lik, nekatere pa predvsem tvar.” Torej, podstati so vzrok vseh pritik. Te pritike pa so lahko vezane predvsem na lik ali pa na lik in tvar te izvorne podstati skupaj. Vendar pa “nobena pritika ne spremlja tvari, ne da bi bila tudi v povezavi z likom” , medtem ko je obratno mogoče (npr. umna duša). To pa je zato, ker tvar ne more bivati brez lika. Zdaj se nam postavi vprašanje, kakšna pritika je šport? Na kaj pri človeku le-ta vpliva, na kaj se veže: na človekov lik ali tudi na tvar; na dušo ali tudi na telo? Zagotovo se nam šport najprej pokaže kot pritika, t.j. kot lastnost ali način človekovega telesa. Torej, da se veže in vpliva predvsem na tvar. Ker pa spremlja tvar, nujno spremlja tudi lik. Je povezan tudi z likom, saj je iz zgoraj povedanega jasno, da pritika ne more biti povezana le s tvarjo, pač pa nujno tudi z likom. Tako nas tudi ta premislek vodi do ugotovitve, da šport kot pritika nujno zaobjame celega človeka – s tvarjo in likom, s telesom in dušo.
Rod in vrsta pri pritikah
“Ker je vsaka stvar posamezna po tvari, v rod ali vrsto pa jo umešča njen lik, so pritike, ki spremljajo tvar, pritike posameznika, po katerem se tudi posamezniki iste vrste med seboj razlikujejo.” Pritike torej dodatno razlikujejo posameznike znotraj iste vrste. Po pritiki športa lahko torej ločimo običajnega človeka od človeka športnika. Človek nešportnik se znotraj iste vrste človeških bitij loči od človeka športnika po tem, da ima drugi pritiko športa, prvi pa je nima.
Pritike torej na nek način vplivajo na umestitev neke podstati v posamezen rod ali vrsto. To pa zato, ker vplivajo na tvar in na lik te podstati. Tako tudi šport kot pritika vpliva, kot smo videli, na tvar in na lik človeka. Človeka, ki ima pritiko športa, lahko uvrstimo v posebno podvrsto človeških bitij – športnikov. Zakaj le v določeno podvrsto in ne kar v določen nov rod ali vrsto? Zato, ker rod in vrsto pri pritikah jemljemo drugače kot pri podstateh. “Pri podstateh namreč iz podstatnega lika in tvari nastane samostojna enota in je plod te povezave tudi ena narava, ki jo ustrezno uvrščamo v kategorijo podstati.” Ta nova samostojna enota, ki označuje tvarno celoto dejansko sodi v rod ali vrsto. V primeru pritik pa “pritika in osebek ne tvorita samostojne enote, zato iz njune zveze tudi ne nastane kaka narava, ki bi ji lahko pripisali pojem roda ali vrste.” Ostaja torej šport, ki v združenosti s človekom le-tega umesti v podvrsto športnikov. )
Pritike in spoznavanje podstati
Akvinski razločuje tudi med zunanjimi ali slučajnimi in notranjimi ali bistvenimi pritikami. Slučajne pritike so tiste, ki ne spadajo k bistvenim določilom podstati. Npr. če rečemo, da je nekdo Slovenec to ne spada k bistvu človeka. Obstajajo pa tudi pritike, ki izhajajo iz podstati same. V njih pa se izraža bistvo podstati. To so bistvene pritike. Podstati pa se preko teh pritik razkrivajo v svojem bistvu. Primer takšnih pritik za človeka so npr. govorica, razumnost, volja, gibanje in igra. Če šport razumemo kot združitev gibanja in igre, bi med bistvene pritike lahko uvrstili tudi šport. Šport torej ne prihaja od nekje zunaj, temveč izhaja iz človeka.
Pritike neke podstati pa se spreminjajo. Človeško bitje se npr. spreminja na mnogo načinov v teku človeškega življenja, medtem pa ostaja ves čas to eno in isto določeno človeško bitje. Preko pritik se tako ‘pritično’ spreminja podstat sama. “Zato pa s tem, ko poznamo spreminjajoča stanja ali načine ali pritike, poznamo – vsaj do te mere – podstat samo.” Podstat se namreč običajno prav preko nekaterih pritik razkriva v svojem bistvu. Neko osebno namreč spoznam, “ko poslušam njene besede in opazujem njena dejanja, kajti njene besede in njena dejanja jo razkrivajo na različne načine.” Prav tako lahko spoznavam človeka, ko poslušam besede njegove športne govorice in opazujem njegova športa dejanja. Šport kot ena od bistvenih pritik človeka nam tako omogoča, da globje spozna(va)mo človeka samega. Kot tudi obratno: le prek človeka lahko spozna(va)mo šport.
ZAKLJUČEK
“Filozof si ne izmišlja svojevoljno nekih teorij oziroma ne prihaja do novih odkritij, o katerih ne bi imel navaden človek niti najmanjšega pojma, temveč eksplicitno in na abstrakten način izraža razlikovanje, ki ga navaden človek implicitno že pozna iz konkretnih primerov.”
Prav tako smo tudi mi, oprti na Aristotelovo metafiziko in iz nje izvirajočo filozofijo Tomaža Akvinskega, ob gledanju športa, kot tega, kar je, le-tega prepoznali kot temelječega na človeku. Človek je tisto samostojno bivajočega (gr.”ous í a”, lat. “substantia”), ki je podlaga ali nosilec športa. Šport pa je ena od bistvenih lastnosti (pritik) človeka. Prav iz te pomembne navezanosti športa na človeka izhaja vrsta posledic tako za spoznavanje športa kot tudi človeka samega. Samostojno bivajoče (podstat) se namreč običajno prav preko nekaterih pritik razkriva v svojem bistvu. Povedano drugače: Prav šport, kot ena bistvenih pritik človeka, nam omogoča, da globlje spozna(va)mo človeka samega. Kot tudi obratno: le prek človeka lahko spoznavamo, kaj šport je.
Grško vprašanje se ne glasi: Zakaj sploh kar koli je? Zakaj je rajši nekaj kot nič?, temveč Kaj v resnici JE? Kaj je bivajoče? (Platon, Sofist, 243d, 246a, 250d-e, Aristotel, Met., 1028a-b).
“Čudenje je drža človeka, kateri resnično ljubi modrost; pravzaprav ni nobenega drugega začetka filozofije, kot je ta (…)” Platon, Teaitet, 155d.
“Tako sedaj kakor tudi sprva so ljudje začeli gojiti modrost po zaslugi čudenja, pri čemer so se spočetka čudili tistim nenavadnim stvarem, ki so jim bile pri roki.” Aristotel, Met. I, 2, 982b.
Prim. Aristotel, Met.VI, 1, 1025b.
Prim. Aristotel, Met., 1003a 21. (gr. ó n he ó n, lat. ens qua ens ).
Gre za grško besedo “ous í a”, ki je temeljni pojem grške klasične metafizike. V latinščino so jo prevajali kot “substantia”. Substanca (podstat) (lat. ens in se ) tako pomeni bivajoče, ki biva v samem sebi in ne v nečem drugem. Nasprotje substanci je akcidenca (pritika) (gr. symbebek ó s, lat. ens in alio, accidens ), ki je način bivajočega, ki lahko obstaja le v drugem samostojno bivajočem, kot njegov atribut (lastnost), npr. rdečost rože, poštenost človeka… (Glej: P. Kreeft, Summa of the summa, str. 249, op.8!)
Prim. Aristotel, Met. 1017, 23. O kategorijah glej: Aristotel, Kategoriai 4, 1b 25 – 2a 10.
F. Copleston, Akvinski, str. 86.
Prim. T. Akvinski, De ente et essentia (DEE) II. Slo.: Izbrani filozofski spisi, 1999, str. 221.
T. Akvinski, DEE II (str. 217).
T. Akvinski, DEE II (str. 217).
T. Akvinski, DEE II (str.217).
O pritičnem liku glej DEE VI (str.235)
F. Copleston, Akvinski, str. 87.
F. Copleston, Akvinski, str. 87.
