Milan Hosta; profesor športne vzgoje, asistent-stažist
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana
IZVLEČEK:
V razpravi se lotimo obravnave rekreacije, ki skozi koncept ‘športa za vse’, postaja vse bolj popularna oblika telesnih praks. S primerjavo med vrhunskim športom in rekreacijo razkrijemo dve razlicni eticni logiki. Na tej osnovi vstopimo v rekreacijo z Aristotelovim pojmom zmernosti, ki pa se kaže na dveh nivojih. Prvi je zmernost v širšem kontekstu kot vzpostavljanje ravnotežja sodobnega načina življenja, drugi pa je zmernost v samem dejanju. Tako vrlino zmernosti navežemo z zdravjem, ki ga obravnavamo kot dinamični koncept, ki zajema človekovo celovitost.
V iskanju prave mere rekreacijo v širšem kontekstu oznacimo kot ne-užitek v prostoru sodobne ležernosti blaginje. V samem aktu rekreacije pa upoštevamo subjektivnost organizma, ki zavrača vse vnaprejšnje normative in sam sebi sproti vzpostavlja pravo mero.
V nadaljevanju postavimo razumevanje zmernosti in zdravja, ki sta izrazito subjektivni kategoriji, v primež popularnih rekreativnih receptov. Če gre z ene strani za etično vprašljivo vsiljevanje norm posamezniku, pa z druge strani to deluje pozitivno.
Kljucne besede: filozofija športa, rekreacija, vrline, užitek, zmernost, zdravje
ABSTRACT
The article deals with the concept of Sports for all, that is becoming widely recognized as a popular physical culture. With the distinction between elite sport and recreation, we establish two different ethical positions. This serves as a starting point for using the Aristotles notion of temperateness that comes into discussion on two levels. First, the temperateness in larger scheme as harmonization of modern lifestyle, and second temperateness in the very act of recreation. Then we tie the virtue of temperateness with notion of health, which is understood as a dinamic system of human being in its totality.
Searching for the middle way we characterize the recreation in larger scheme as a non-pleasure in the sphere of modern everyday prosperity. And in the act of recreation we point on subjectivity of organism that refuses each in advance given norm, and is focused on creation of its own norms simultaneously.
Further on, we raise the understanding of subjective temperateness and health towards the popular practice of sport prescriptions. When, from one point of view, this is unethical intrusion of norms on individual, from other point of view this may serve as an ideology with positive effects.
Key words: philosphy of sport, recreation, virtues, pleasure, temperateness, health
Ob medijski fascinaciji in globalni popularizaciji vrhunskega tekmovalnega športa, ki je na nek nacin sam sebi dovolj in vedno bolj tudi sam sebi namen, bomo v tej razpravi, v ospredje postavili drug športni pojav, ki po pomembnosti glede kakovosti življenja sodobnega človeka, prekaša prvega. Gre za športno rekreacijo, ki se danes uveljavlja skozi koncept ‘športa za vse’ in je tako tudi ta del športa vedno bolj globalne narave.
Ker se filozofi športa, gibljemo na širokem polju telesne kulture, bomo v ta namen označili pojav, ki nas zanima kot » rekreacijo«, brez določila športna , saj smatramo, da rekreacija ni nujno tudi športna 2 aktivnost; vsekakor pa gre v tej razpravi vedno za rekreacijo kot telesno aktivnost. Za to potezo smo se odločili iz dveh razlogov. Prvi je konsistentnost s teoretskim konceptom telesne kulture, ki ima v genealogiji športne znanosti in prakse svoje mesto in je pri nas že bil uveljavljen. Nanj se opirajo mnogi športni strokovnjaki doma in v tujini (Pedicek 1970, Hodan 2001). Gre za najsplošnejšo klasifikacijo telesnih praks, ki jih zajame pojem telesne kulture : telesna vzgoja, rekreacija in šport. Tako šport postavimo ob bok rekreaciji , kar se izkaže v določenih primerih (in v tej razpravi to tako tudi je) za teoretsko primerno in uporabno klasifikacijo.3 Drugi razlog pa je odprtost pojma rekreacije , ki presega športne aktivnosti. Tako s pojmom rekreacija zajamemo vse tiste bistveno telesne aktivnosti, ki jih človek izvaja v rekreativni namen.
2. Opredelitev rekreacije v razmerju do vrhunskega športa in usmeritev k etiki ‘prave mere’
Rekreacijo opredelimo etimološko kot recreare (lat.): osvežiti, znova ustvariti, obnoviti ipd. (Pediček, 1970: 404) Da bo razlikovanje telesnih praks bolj čisto, v tej razpravi določimo rekreacijo v razmerju do vrhunskega športa; vrhunski šport pa označimo kot telesno aktivnost, ki se odvija po določenih standardih in jo navadno določa tekmovanje oz. primerjanje sposobnosti. Ob primerjavi rekreacije in vrhunskega športa, lahko pokažemo, da je v razlicnih telesnih praksah veljavna različna etična logika in s tem določimo predmet naše obravnave.
Po Aristotelu, ki izključuje vsako pretiravanje, je resnica človeka na strani prave mere, zmernosti in obvladovanja. Vsekakor lahko te vrline označimo tudi kot rekreativne . Kako pa je z vrlinami v vrhunskem športu? Vrhunski šport se v najlepši luči kaže v geslu citius, altius, fortius . Stalno preseganje samega sebe in drugih. Vrhunski šport je gibalni eksces, ki je daleč od zadovoljevanja osnovnih (naravnih) potreb človeka po gibanju. V tem kontekstu vrhunskega športa, se je primerno sklicevati na etiko maksimuma, kot jo opredeljuje Milner oz. etiko zakona, ki jo navaja in razvija Šumic-Riha v Mutacijah etike (2002:12): »Pozvati subjekta, naj maksimalno uresniči, česar je zmožen, zato pomeni, da je poklican pokazati, da je zmožen tistega, česar poprej ni bil zmožen, ali pa, da realizira tisto, za kar je mislil, da ni zmožen.«
Zakon v našem primeru je zakon zmage. Režim, ki vodi k zmagi v tekmovanju, ne dopušča zmernosti kot jo opredeljuje Aristotel. V rekreaciji ta koncept ne vzdrži in ni primeren, je pa kot doma v vrhunskem športu, kjer velja imperativ najboljšega dosežka, zmage, preseganja drugih in samega sebe: »Če etiko zakona postavljamo v opozicijo z etiko prave mere, je to zato, ker etika zakona ne pozna mere, in še manj prave mere, kajti etiko zakona odlikuje prav ekscesivnost, čezmernost.« (Šumic-Riha, 2002:12)
V sledenju etiki zakona, je treba poudariti, da vrhunski športnik vedno ve kaj hoče. Zmago! Zmaga je edino, kar šteje. Ni pomembna pot do zmage; ta pot je znana in omejena s pravili igre, zato si ne dovoli omahovanja. Gre in iz sebe iztisne kolikor je potrebno, včasih gre tudi preko samega sebe. V tem območju ekscesa, se ugodje sprevrže v bolečino, kljub temu pa športnik vztraja v boju. Tu gre za posebno obliko bivanja, ki se kvalitativno razlikuje od rekreativnega. Pa vendar na nivoju vrhunskega športa zopet lahko vzpostavimo etiko vrlin. Zato ne gre razlikovati med rekreacijo in vrhunskim športom zgolj po kvantitativnih normativih. Če bi temu sledili, kvantitativni razliki namreč, potem bi vrhunski šport opredelili kot pretiravanje, ki je slabost samo po sebi in v njem ne gre iskati sredine, kar pa a-priori ne moremo storiti in brez nadaljnjega raziskovanja sprejeti:4 »Vendar nauka o srednji meri ni mogoče posplošiti na vsako dejanje in vsako strast. […] (škodoželjnost, zavist, krajo, umor itd.) Pri teh stvareh nikdar ni mogoče pogoditi pravega, ampak zmerom le grešiti.« (Aristotel, 2002: 86)
V rekreaciji subjekt ni vpet v sistem inštitucije, ali vsaj ne v tolikšni meri kot vrhunski športnik. Zato si navadno sam postavlja meje in odloča, kaj mu je storiti. Nanj vpliva nešteto notranjih in zunanjih dejavnikov, nešteto zakonov, ki jih mora upoštevati in izbrati pravo mero. In to je tisto najtežje – sami sebi moramo določiti meje, izkazati moramo oblast nad ugodji, ki se jim vdajamo. Tu pa se nam postavi vprašanje, ki ga v slovenski športni literaturi še nismo zasledili – je rekreacija užitek ali ne-užitek? Preden skušamo odgovoriti na to vprašanje, le še kratek komentar k razlicnim etičnim logikam rekreacije in vrhunskega športa.
V kolikor vrhunskemu športu pripišemo logiko maksimuma, rekreaciji pripišemo logiko prave mere. Torej, etika, s katero vstopamo v polje rekreacije, ne more biti druga kot etika zmernosti. Za vrhunski šport velja podobno, tudi tu gre za iskanje prave mere, le da je ‘razmerje’ zaostreno, s čemer se zaostri tudi veljava etike. Vzorec je enak, oblika in material pa sta drugačna in zato govorimo o različnih kvalitetah in različnih etičnih logikah. Prva, rekreativna, dopušča veliko gibljivost še varnega odstopanja od sredine, medtem, ko je druga veliko bolj občutljiva in že majhno odstopanje lahko nepovratno poruši ravnovesje.
Zožano polje delovanja vrhunskega športnika daje videz, kot da gre le za en zakon – zakon zmage, pa vendarle temu ni tako. Bilo bi napačno, če bi, kot smo nakazali na začetku razprave, takoj označili vrhunski šport kot goli eksces. Če jim, odličnežem v športu, zavidamo uspehe, moramo biti pozorni tudi na vrline, ki jih morajo izkazati pri hoji po robu. Pravzaprav se vrline pri vrhunskem športu izkristalizirajo in vsak neuspeh v izkazovanju le-teh je senca 5 na sijaju dosežka. V vrhunskem športu je prostora za prilagajanje in improviziranje manj. Rekreativec je subjekt – medtem, ko je športnik, vključen v elitni tekmovalni sistem, vse bolj objekt. Tako se razvije tudi drugačen odnos do telesa. V vrhunskem športu je treba telo obravnavati kot material, kot inštrument za dosego zmage. V rekreaciji pa je odnos do telesa veliko bolj subtilen.
3. Rekreacija: užitek ali ne-užitek
Pravo mero v rekreaciji lahko vzpostavimo na dveh nivojih. Prvi je v rekreaciji kot vzpostavljanju ravnotežja sodobnega načina življenja, drugi pa v sami dejavnosti. V prvem primeru velja rekreacija za ne-ugodje, saj se sodobni človek vdaja izpolnjevanju želja, ki so že zdavnaj presegle naravne potrebe. Zgodba zadovoljnega in sitega Rousseaujevega divjaka, ki je živel v skladu z naravo, je preživeta. Zdaj obstaja le še kulturni 6 divjak, ki pa je izgubljen in dezorientiran v dirki za narašcajocimi – s svobodnim umom domišljenimi – željami. Vsaka zadovoljitev želje, ža predpostavi nezadovoljenost in s tem proizvede novo željo, ki naj bi prinesla še vecji užitek. Kulturni divjak je v odnosu do narave (tudi lastne) perverzen. Sodobni način življenja je večinoma orientiran na vrednostni presežek in pozablja na naravne 7 zakone. Bivanjski presežek se izraža tudi v razumljivem znižanju telesnih (funkcionalnih) sposobnostih sodobnega človeka, kateremu pa se življenjska doba kljub temu daljša. 8 Premalo gibanja se kaže v atrofiji telesnih sposobnosti, kar je posledica neupoštevanja naravnega čuta za ravnovesje v organizmu. Le-to se danes ohranja na kulturni nacin, s pomočjo ‘dodatkov’, zdravil in razlicnih (večinoma) medicinskih ter drugih znanstvenih dognanj. Naravne selekcije je vedno manj, pravzaprav je ni več.
V kulturnem kontekstu nastopa tudi rekreacija kot kompenzacija in lovljenje ravnovesja v organizmu. Tako je rekreacija nujno ne-užitek. Telesna aktivnost je homo sedensu v napor. Vsaka kompenzacija čezmernega uživanja v ležerni sodobnosti je premagovanje človekove hedonisticne narave. Kar nasprotuje užitku, je ne-užitek. In rekreacija je v teh okolišcinah nujno zlo. Premagati je treba ugodje ‘lažne’ udobnosti ne-gibanja, zmagati nad lenobo, premagati ne-gibnost sodobnega življenja. Užitek pred vstopom v akt rekreacije je lahko samo čez-užitek . S tem mislimo na užitek, ki se pojavi po koncu akta rekreacije v obliki zadovoljstva ob opravljenem delu in učinkih, ki jih le-to prinaša (zdravje, lepši videz, ugodno počutje, sproščenost, primerjalni napredek itd.). Kot je razvidno, gre predvsem za še-ne-užitek, ki je inštrumentalne narave. Človek lahko izbira le med manjšim ali vecjim zlom, s katerim kompenzira pre-užitkarski način življenja. Lahko izbere med mnogimi boleznimi in njim zavezanim medikamentom oz. terapijam; to poimenujmo kot pasivno vdanost usodi , zaupanje moderni medicini, ki ozdravi ‘vse’. Lahko pa izbere zmernost v uživanju življenjskih dobrin in zavestno kompenzira ne-naravni nacin z navidezno naravnimi metodami; želje skuša uravnavati po potrebah, premalo gibanja nadomesti z rekreacijo, življenje v zaprtem prostoru nadoknadi z izleti v naravo itd. Kompenzacija je vedno sekundarnega pomena. Primarna je preventivna dejavnost, katere obstoj in smisel pa je vprašljiv v sodobnem načinu življenja. V dobi, ko človek sam sebi vleče niti in vse bolj obvladuje naravo (vsaj tako mislimo), kompenzatorna dejavnost postane primarna, saj nas nič vec življenjsko-bistveno ne ogroža.9
4. Aristotelova etika vrlin in osredotocenje na zmernost.
Aristotel je vrline označil kot neke sredine, zadržanja, ki se izražajo v hotenih dejanjih, so v naši moči in je njihovo merilo zdrava pamet.
Vrlina je sredina med dvema slabostma; vrlina je zato, ker gre za zadržanje v strasteh in v dejanjih. Na težavnost objektivne konceptualizacije vrline pa Aristotel opozori z naslednjo obrazložitvijo: »Če pa to obcutimo ob pravem času in na pravem kraju, ob pravih ljudeh, iz pravih nagibov in na pravi način, tedaj je to srednja in najboljša pot – to pa je pot vrline.« (Aristotel, 2002:85)
Pri vpeljevanju pojma zmernosti v razpravo, se bomo držali Aristotelove sophrosune , ki jo označimo kot umerjenost, omejitev v strasteh. Človek se zavestno omeji v uživanju in zato je umerjenost stanje kreposti; to ne zajema zadušitve želja, temveč obvladovanje le-teh – ni zmeren tisti, ki nima večželja, temvec tisti, ki želi zmerno, ne bolj, kot je treba, in ne tedaj, ko ni primerno. (Aristotel, 2002) Pri etiki vrlin gre vsekakor za sredino glede na nas in ne na sredino stvari (kot matematicna sredina, povprečna vrednost ipd.). Da pa človek lahko doloci sredino po sebi, mora imeti določeno znanje o dejanju in okolišcinah, v katerih se znajde. Pri odločanju se torej opremo na phronesis (pametnost, praktična modrost), ki nam omogoča pravilno ravnanje, ki pa ga izvršimo s pomočjo enkrateie (obvladanost). Obvladanost ne zanika intenzivnosti strasti in se pojavlja v samem dejanju umerjanja – gre za akt boja, upiranja in spopada s strastmi. Pri obvladovanju je zato bolj primerno govoriti o vzdržnosti, o zmernosti pa govorimo pri umerjenosti.
Vrline so tudi vodila pri uveljavljanju ugodja in izogibanju bolečine. Aristotel kot končni smoter naših dejanj postavi srečnost. Torej, moramo v nadaljevanju upoštevati srečnost kot trajno ugodje, ki pa je lahko vzpostavljeno le v ‘umerjanju’ užitka. Pretiravanje predvsem v telesnih užitkih, ali zanemarjanje nekaterih osnovnih telesnih potreb, lahko privede do bolečine in bolezni. In umerjenost je tudi v odnosu do izogibanja bolečini. Brez znanja človek ne more predvideti vseh posledic svojih dejanj, še bolj pa se naslanja na lastne izkušnje: »… vzrok temu je dejstvo, da se pametnost pridobi šele v konkretnih posameznostih, s katerimi se seznanimo šele po izkušnjah,« (Aristotel, 2002: 196)
Torej se zmernosti učimo skozi neprestano lovljenje ‘življenjskega’ ravnovesja in na podlagi lastnih izkušenj. Skrajnosti niso pravilne in navadno vodijo v ne-ugodje in posledicno v bolečino. To pa je kažipot, da se usmerimo proti sredini oz. kot svetuje Aristotel, naj hodimo vedno v smeri stran od skrajnosti in to nas bo pripeljalo k sredini.
5. Zdravje: kaj je normalno in kaj ne-normalno
Da bi se lahko posvetili temeljnemu problemu razprave t.j. zmernost v rekreaciji, moramo razgrniti še en pojav; zdravje . Pomen zdravja se v filozofski literaturi pojavlja že od samih začetkov (Hipokrat, Platon, Aristotel itd.) in smatramo, da je poleg srečnosti, zdravje eno bistvenih dolocil kakovostnega10 nacina življenja. Po antičnem zgledu bomo tudi mi obravnavali zdravje kot dinamicni koncept, ki ni omejen samo na telesnost človeka, temvec zajema njegovo celovitost, ki jo vzpostavi kot del ožje in širše naravne okolice. »Bolezen ni samo neravnovesje in disharmonija, temvec je tudi – in morda predvsem – prizadevanje narave v človeku, da bi dosegla novo ravnovesje.« (Canguilhem, 1987: 20)
Kot smo pri klasifikaciji rekreacije v razmerju do vrhunskega športa zavrnili koncept zgolj-kvantitativnega razlikovanja, tako tudi bolezni ne bomo zreducirali na kvantitativna (navadno fiziološka) odstopanja od ustrezne vrednosti. Raje bomo govorili, pri tem povzemamo Broussaisa (po Canguilhemu), ki govori o fiziološkem (normalnem) in patološkem (nenormalnem) stanju. Ker se gibljemo v dinamicnem sistemu zdravja, ne moremo presojati normalnega in patološkega strogo po nekih normah. S sprejetjem dinamičnega razumevanja zdravja se pravzaprav odpovemo sleherni normativnosti, saj tak pristop dopušca mnogo odstopanj in ‘napak’, ki, v kolikor so popravljive ali prilagodljive, omogocajo dinamičnost in s tem tudi živost organizma.11 Zdravje nam omogoca rezervno gibljivost ; to je tisto območje, v katerega sicer ob premagovanju vsakdanjih opravil ne vstopamo ter svojo vrednost pokaže ob nepredvidljivih, nevsakdanjih opravilih in okolišcinah. Gre za varnostni ventil organizma, ki po potrebi seže preko obicajno pricakovanih zmožnostih in deluje kot obrambni mehanizem. To dinamicnost duhovito strne Canguilham v naslednji misli: »Zdravje je tolerančna meja zoper nezanesljivosti okolja.« (Canguilhem, 1987: 145)
Pojem norme je nezvedljiv na z znanstvenimi metodami objektivno opredeljiv pojem (še posebej pri fiziologiji). Normirati ali normalizirati dinamični organizem pomeni vsiliti neko zahtevo, ki mu je vse prej kot domača in prijazna. Kajti norma razvrednoti vse tisto, kar ni po njeni meri in torej velja kot ne-normalno. Norma ‘ubija’ naravno – biološko, fiziološko, ekološko – in zato vedno gibljivo ravnovesje. Zato zavračamo vsakršno objektivizacijo in standardizacijo norme in jo sprejemamo le kot subjektu lastno merilo. Norma, iz katere izhaja normalnost, je vselej stvar upoštevanja okolišcin. Kar v nekem okolju ali trenutku velja za normalno, je drugje lahko ne-normalno. (Canguilhem, 1987) Če se približamo športnemu jeziku; fiziološki procesi v športu so za športno znanost normalen pojav, za medicino pa so lahko – iztrgani iz konteksta – patološki. Za športnika veljajo drugačne fiziološke norme kot za ne-športnika (primer: poškodba, ki je za rekreativca zadosten razlog za umik iz aktivnosti, je pri vrhunskem športniku ovira pri nastopu, ki pa je »nujen«), prav tako se norme razlikujejo po športnih zvrsteh itd. Torej moramo upoštevati tudi aplikativnost fiziologije in normalnega v kulturnem, okoljskem, dejavnostnem, ipd. kontekstu. Zdravje kot adaptibilna sposobnost je še posebej v športu visoko cenjena vrednota.
Dokaz živosti (zdravosti) organizma je, da si sam sproti postavlja norme12, se ravna po njih glede na okoliščine vselej s ciljem po ohranjanju oz. vzpostavljanju ravnovesja, ki ga razume kot zdravje in ga prepoznava kot normalno stanje. Zdrav človek je lahko tako ali drugače (naprimer po telesnih lastnostih težje ali lažje hendikepiran) ne-normalen, pa vendar je v okoliščinah v katerih živi, prepoznan kot normalen – torej zdrav.
Zaključimo lahko, da je normalno in ne-normalno kategorija vrednosti, ki je kar tako ni mogoče zvesti na neko poenostavljeno in objektivno ter tako vsem primerno normo. Normalno je nenehno izmuzljivo in se ravna po okoliščinah – notranjih in zunanjih – v katerih se znajde organizem.13
6. Zmernost in zdravje
Vrlina je po svoji definiciji neko zadržanje. Zadržanje pa obstoji le, če lahko govorimo o pretiravanju, čezmernosti ali pomanjkanju; torej gre za neko merilo stvari oz. dejanj. Da pa neko stvar ali dejanje (željo, ugodje itd) lahko zmerimo , ga moramo poznati. Pri tem ni nujno, da pojav poznamo v vsej njegovi pojavnosti. Če gre za stvari, vemo, da naj ne bi po zakonih narave želeli vec stvari, kot jih potrebujemo za preživetje. Pa vendar danes ne moremo več govoriti o golem preživetju; gre za kulturno preživetje, ki skozi statusni položaj zahteva tudi kopičenje določenih stvari. Prav tako je tudi v dejanjih; ne gre zgolj za uživanje ‘divjaka’, katerega želje ne presegajo potreb. Odločanje, do katere mere bomo kopicili stvari, ali do katere mere bomo udeleženi v dejanjih, ki nam nudijo užitek, je stvar razumnosti (pametnosti) človeka. Kdor poseduje vrlino, se bo odločil po načelu zmernosti. Kdor pa je šibak, bo zgrešil sredino in se bo gibal proti eni (pomanjkanje) ali drugi (pretiravanje) skrajnosti. Princip ‘umerjanja’ stvari in užitkov je podoben tistemu pri ‘umerjanju’ zdravja.
Zdravje lahko razumemo kot neko ravnovesje, ki ga stalno ogroža bolezen. Pravzaprav skozi bolezen spoznamo zdravje in ga tudi ovrednotimo na ta nacin. Torej je nihanje v stanju zdravja, vedno nihanje proti bolezni. Moder pa je tisti, ki spozna, kam ga določen način življenja, režim oziroma okolišcine vodijo, preden se ravnotežje podre. Zdravje je, aristotelsko rečeno, sredina med boleznijo v pretiravanju in boleznijo v pomanjkanju.
Zmernost sedaj lahko označimo kot nadzorovano in obvladano pozitivno odstopanje od sredine. Če skušamo povzeti doslej napisano o zmernosti in zdravju, bi se najkrajši možni povzetek glasil: »Zmernost je zdrava.« Seveda, to še ne pomeni, da je tisti, ki je zmeren pri vseh stvareh in v vseh dejanjih, nujno tudi zdrav. Današnji način življenja, delo kot eden osnovnih načinov preživljanja, nas sili v določen ‘delovni’ režim. Ta pa je največkrat usmerjen zgolj k ustvarjanju presežne vrednosti in navadno ne zahteva vsestransko 14 funkcionalno razvitega človeka. Upamo si trditi, da so danes prav telesne sposobnosti, ki jih tesno povezujemo z zdravjem, vse manj v funkciji človeka. Zaradi tega, moramo ravnotežje, ki se vzpostavlja z ‘delovnim’ režimom, namerno rušiti, z namenom kompenzacije 15 in zadovoljitve zapostavljenih naravnih potreb. To pa je edino spet možno na kulturen 16 nacin v obliki različnih telesnih aktivnosti; rekreacije in športa.
7. Prava mera v rekreaciji
Na začetku razprave smo rekreacijo postavili v razmerju do sodobnega življenja blaginje kot ne-užitek. V tem smislu velja rekreacijo obravnavati kot kompenzacijo in pravo mero ji vzamemo ob upoštevanju negativnih vplivov, ki nam jih blaginja prinaša in, ki se jih lahko uravna s pomočjo rekreacije (telesne aktivnosti). Tako zavestno spodbujamo adaptibilnost organizma; sicer funkcije in z njimi organi, ki niso stimulirani, začnejo pešati in delujejo zgolj zaradi inercije in nujnosti delovanja znotraj celote (degeneracija).
Dolžni smo odgovoriti še na vprašanje, kako vzeti pravo mero, ko smo že vpleteni v akt rekreacije. Edini način, da odgovorimo in ostanemo dosledni z doslej povedanim je, da se ognemo vsebini sami, da se ognemo objektivnim normativom v obliki vadbenih receptov in pravo mero označimo kot ponavljajoci se vzorec, ki ga vsak ‘rekreativec’ uporablja pri obdelavi razlicnih materialov t.j. pri izvajanju razlicnih telesnih praks.
Ali se je smiselno ukvarjati s povprečnim številom vadbenih ur na teden? Nekdo spomladi in jeseni vsak dan teče ali drugače vadi, poleti in pozimi pa je vsakodnevno aktiven samo, ko je na oddihu. Povprečje nam da napačno informacijo (izračunali bi da vadi naprimer 3x tedensko). Tako je napačno tudi sklepanje iz anket na večji populaciji, kjer potem aritmetična sredina določi normo, ki vzpostavi normalno. Na tej zablodi temeljijo mnoge ideologije športa in zdravja. V takem smislu normalno pomeni povprečno, kar pa štrli izven tega (in večina posameznikov štrli) pa je nenormalno. Torej, po tej logiki, bi morala športna znanost in z njo politika, v kolikor bi bila konsistentna, opozarjati tudi tiste, ki se rekreirajo vsak dan (bolj natančno – se po svojih notranjih zakonih rekreirajo prevec), da to ni normalno.
Kvantifikacija vrhunskega športa se zdi logicna posledica zahtev primerljivosti in rangiranja, pri rekreaciji pa je sekundarnega pomena. Na to se teoretsko navezuje tudi nujna objektivizacija vrhunskega športnika in subjektivnost rekreativca. In tu lahko iščemo kvalitativne preskoke – tisti rekreativec, ki se opredeljuje in potrjuje skozi številke, rezultate, povprečne vrednosti (pretečenih razdalj, srčnega utripa, porabljenega časa …) je bližje logiki, ki velja za tekmovalni šport, kot pa rekreaciji. In tisti vrtičkar, ki vrtnari in okopava zaradi potreb po gibanju in drugih tako notranjih kot inštrumentalnih vrednosti vrtnarjenja, je bližje kvaliteti bivanja pristnega rekreativca.
Rekreativec, ki se ravna po načelu zmernosti, je subjekt, ki pozna samega sebe in se zaveda okoliščin, v katerih se nahaja. Le na ta način lahko določi pravo mero po sebi. Ta pa je lahko iz dneva v dan drugačna; spreminja se glede na življenjsko obdobje v katerem se nahaja (po starosti), spreminja se glede na letni čas, glede na obremenjenost na drugih področjih udejstvovanja, glede na materialne zmožnosti, naravne danosti okolja, urbanost ali neurbanost življenjskega prostora itd. Ne gre zanemariti tudi vpliva gibalnega/športnega znanja, ki ga subjekt osvoji v procesu socializacije oz. na moč volje, ki jo ima, da se nauči novih stvari. Pri vsem tem gre pravzaprav za dietetiko 17, ki so jo resno obravnavali že v antiki. Foucault v drugi knjigi Zgodovine seksualnosti povzema antično pojmovanje režima. Dietetiko označi kot strateško spretnost, ki mora omogočiti koristen odziv na okoliščine: »Zahteva to, čemur bi lahko rekli ‘serijska’ pozornost, pozornost na niz zaporednih slik: aktivnosti niso enostavno dobre ali slabe same po sebi; njihova vrednost je po eni strani določena s tistimi, ki so pred njimi, in s tistimi, ki jim sledijo, in ista stvar (posamezna hrana, vrsta vadbe, vroča ali mrzla kopel) bo priporočana ali odsvetovana, glede na to, ali je bila prej ali pa še bo neka druga dejavnost (postopki, ki si sledijo, se morajo v svojih učinkih izravnati, nasprotja med njimi pa ne smejo biti prevelika).« ( Foucault, 1998: 68)
Sedaj, ko razumemo rekreacijo kot dieto , vemo da gre za premišljeno delovanje na samega sebe. In v tem razmerju do samega sebe ima visoko vrednost Sokratova želja, da: »bi svoje učence naredil sposobne, da sami sebi zadostujejo v njihovem lastnem položaju.« (Foucault, 1998: 69)
Dinamiko rekreacije je torej treba gledati skozi neprestano prilagajanje pogostosti, primernosti, pravočasnosti in intenzivnosti delovanja in tudi po načinu oz. vsebini gibanja. Naj pokažemo na primerih:
Pogostost: Bolj kot je delo, ki ga opravljamo ne-telesne narave, bolj pogosto naj bi se rekreirali.
Primernost: Če večino časa preživimo v zaprtem prostoru, je primerno, da se rekreiramo zunaj. Če pri delu obremenjujemo samo zgornji del telesa (roke), je primerno, da obremenimo še preostale dele telesa in tako zagotovimo ravnovesje (korektivna telovadba).
Pravocasnost: Ko smo zdravi moramo vaditi in izzvati prilagoditvene mehanizme, dvigniti ali ohranjati sposobnosti, saj ob bolezni pešamo. Tako si zagotovimo fiziološko (energetsko) rezervo – pešamo a ne zbolimo, zbolimo a hitreje okrevamo, itd.
Intenzivnost: Če želimo ohranjati sposobnosti, je vadba manj intenzivna, kot če želimo spodbuditi njihov razvoj.
Vsebina: Če nam igranje košarke ali nogometa po trdi površini povzroča bolecine v sklepih, izberemo tek po gozdni poti, plavanje itd.
Tudi režim, ki ga subjekt izbere, je sam po sebi prilagodljiv. Vrlina pa se pokaže v stabilnosti ohranjanja režima. Vadbeni recepti, ki nam jih ponuja stroka, so torej od zunaj vsiljene diete, ki jih Sokratov rekreativec ne more jemati z vso resnostjo. Lahko le povzame vzorec in si ustvari svoj model dejavnosti in tako fiksira svoje norme. Nikakor pa se ne podredi normativom, v katere ga skušajo ujeti take in drugačne ideologije. 18 Kajti, takoj, ko se jim podredi, je vsako odstopanje od norme prepoznano kot ne-normalno. Ne-normalno pa ima vedno negativno konotacijo in je kot tako nezaželeno.
Za konec se na kratko dotaknimo še omenjenih rekreativnih predsodkov. Določati, statistično, koliko vadbe tedensko je normalno (in s tem zdravo) je strokovno nesmiselno. Gre za neulovljivo kategorijo, saj gre za subjektivno normo, biološko nepredvidljivost in stalno spremenljivost v smislu ohranjanja ravnovesja organizma, na katerega pa vplivajo tako notranji kot zunanji dejavniki; spoznani in še-ne spoznani. V tem smislu je izvajanje raznih vadbeno usmerjenih modelov zavajajoče in eticno vprašljivo. Na drugi strani, pa človek kot biološko bitje potrebuje dovoljšnjo mero gibalnih impulzov, ki stimulirajo vse organe, da lahko organizem kot celota ohranja svojo suverenost in biološko determiniranost – sicer se izrodi. V tem smislu proizvajanja slabe vesti pa je izvajanje gibalnih , rekreativnih , zdravstvenih itd. ideologij tako individualno kot družbeno koristno – lahko bi rekli celo nujno – početje. Tu lahko govorimo o posredovani, vsiljeni gibalni kompenzaciji (kot dopolnilo homo sedensu ). Niso se vsi učili pri Sokratu in dolga je pot, da spoznamo sami sebe. 19 Lahko bi nadaljevali in pod vprašaj postavili pokroviteljstvo in paternalizem nosilcev vsakokratne ideologije. Vendar je vprašanje, ali je človek zrel za svobodo, še posebej danes, ko se več ne vprašujemo po preživetju v biološkem smislu?
Literatura:
- Aristotel. (2002) Nikomahova etika. – Ljubljana, Slovemska matica
- Canguilhem, Georges. (1987) Normalno in patološko. – Ljubljana, ŠKUC
- Foucault, Michel. (1998) Zgodovina seksualnosti. 2, Uporaba ugodij. – Ljubljana; ŠKUC
- Hodan, Bohuslav. (2001) Definition of the term »Physical Culture«. V Physical culture as a component of culture. Ur. Hodan, B. – Olomouc; Hanex
- Pedicek, Franc. (1970) Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. – Ljubljana; Mladinska knjiga
- Rousseau, J.J. (1993) Razprava o temeljnih neenakostih med ljudmi. – Ljubljana; ŠOU
- Šumic–Riha, Jelica. (2002) Mutacije etike: od utopije do neozravljive resnice. –Ljubljana, ZRC
- Platon. (1995) Država. – Ljubljana; Mihelac
Opombe:
1 Članek je bil objavljen v reviji Anthropos – #Letn. #34, #št. #4/6 (2002), str. 192-202.
2 Pri tem se opiramo na izmuzljivo definicijo športa in večstransko klasifikacijo telesne kulture .
3 V športu in rekreaciji se navadno uporabljajo enake gibalne vsebine, le namen je drugačen. Vrhunskemu športu, ki nam v razpravi nudi teoretsko oporo, se pripisuje izrazito tekmovalen značaj, rekreaciji pa ne.
4 Pojav vrhunskega športa v odnosu do človekovega bivanja, zmernosti in vrlin ne bomo obravnavali v tej razpravi. Pokazali smo in iz mnogih etičnih razprav športa je razvidno (na tem sloni tudi uveljavljanje fair playa in boj proti dopingu), da je etika vrlin uporaben koncept tudi na tem področju. Seveda pa je jasno, da se s tem ukvarjajo ljudje, ki v večini delujejo v športnih inštitucijah in imajo že izoblikovano pozitivno stališce do pojava kot takega in njegov obstoj ne postavljajo pod etični vprašaj. Sami sebi seveda ne bodo žagali veje, na kateri sedijo.
5 Kar s pridom izkorišcajo in potencirajo mediji in drugi, ki delujejo skozi inštitucije, ki se napajajo na športnem uspehu.
6 Pojem kulturno vzpostavimo nasproti naravnemu, samodejnemu.
7 Ne glede na pozicijo, s katero se človek postavlja nad naravo oz. izven nje, je človek še vedno naravno bitje; naj si to želi ali ne. Ce nic drugega, je vsaj telo še vedno (kljub Sizifovem trudu, da bi presegli njegovo naravno omejenost) tisto, kar je in bo pristno naravno.
8 Kljub vsem kazalcem telesne ‘izrojenosti’, se povprecna višina človeka v razvitih deželah viša, temu sledi tudi telesna teža itd. Seveda ta pojav lahko pripišemo lagodnemu življenju, materialni blaginji in nacinu prehranjevanja.
10 »Srecn’ga pa zdrav’ga!« se glasi eno najpogostejših vošcil ob novem letu. Gre za ljudsko modrost, ki po zdravi pameti uvrsti srečnost in zdravje na vrh lestvice življenjskih vrednot.
11 Canguilhem, 1987, stran 147: »…; (clovek) svoje zdravje meri po svoji zmožnosti premagovanja kriz organizma in vzpostavljanja novega reda.«
12 Tu se nam odpre eno temeljnih filozofskih vprašanj svobodne izbire.
13 Pod organizmom razumemo cloveka v svoji dinamicni celovitosti v odnosu do narave kot celote.
14 Kar tudi ni potrebno, saj gre za delitev dela, na čemer civilizacija sloni.
15 Kompenzacijo smo opredelili kot sekundarno v razmerju do preventive. Vendar, v smislu nujne zapostavljenosti nekaterih stvari, kompenzacija naknadno deluje preventivno, ker drugače tudi ne gre. In tako kompenzacija sama pravzaprav postane preventiva.
16 Kulturno – v tem primeru lahko tudi umetno.
17 Dietetika – po Sokratu režim konkretnega in dejavnega izvajanja odnosa do samega sebe.
18 Bolj kot na inštitucinalizirano zdravstveno ideologijo, bi tu opozorili na potrošniško ideologijo.
19 Heraklit: Duši ne najdeš meja, tako globok logos ima.
