Jernej Pisk
Epistemološka vrednost športnih tekmovanj
(prispevek je bil objavljen v reviji Šport, 1, 2006, str. 26-28)
Izvlecek
V prispevku želimo, izhajajoc iz temeljnih postavk Sokratske filozofije, pokazati na filozofsko, natancneje epistemološko vrednost športnih tekmovanj. Športna tekmovanja je namrec mogoce primerjati s filozofijo, kot jo je razumel Sokrat. Ceprav naj bi le filozofija – najvišja med vsemi znanostmi – s svojo metodo lahko izpolnila clovekovo zahtevo po spoznanju samega sebe, pa se izkaže, da na tej poti lahko filozofiji pomaga tudi šport. Spoznavanje samega sebe ter izpolnjevanje cloveku danih zmožnosti tako postaneta skupen cilj tako filozofije kot tudi športa.
Abstract
In this paper we try to point out the philosophical, more precisely epistemological value of sport on the basis of Socratic philosophy. It is possible to compare sport competitions with philosophy as Socrates understood it. Although the philosophy with its method should be the only science to fulfill the humans highest need about cognition of self, we try to demonstrate that also sport can help philosophy with this task. So, the cognition and improving of self are common purposes of philosophy and sport.
—
Šport in filozofija se mnogim zdita nekaj diametralno nasprotnega – kot da bi ti dve clovekovi dejavnosti prihajali iz dveh razlicnih svetov. Da deklariranim športnikom poslušanje neke neotipljive teorije obicajno ne diši prevec, je znano. Poleg tega naj bi – na drugi strani – že na samem zacetku zahodne filozofije Sokrat in Platon domnevno prispevala k locitvi med dušo in telesom. Filozofija naj bi se usmerila v proucevanje duše, medtem ko naj bi športu že po naravi bilo telo nekako bližje. Vendar pa nam že hiter pogled na to podrocje razkrije nekatere povezave med športom in filozofijo. V bistvu filozofije je, da ima za predmet svoje obravnave celoto bivajocega: to je vse, kar je, tudi šport. Torej je filozofija povezana s športom vsaj toliko, kolikor je raziskovalna metoda povezana z raziskovanim predmetom. Ce od tod naredimo še korak naprej, vidimo, da v ozadju prihaja še do globlje povezave: Vsi športniki in trenerji vedo, da športni dosežek ni le rezultat delovanja mišic, pac pa vsaj toliko tudi duše. Tisto, kar si je (anticna) filozofija postavila za cilj – da vzgoji k dobremu –, je torej eno in isto s tistim, kar omogoca tudi šport. S tem pa se razkrivanje odnosa med filozofijo in športom še ne zakljuci. Globlji vpogled v filozofijo ter v športno tekmovanje nam pokaže, da sta si filozofija in šport celo podobna. Oba sta namrec v temelju usmerjena k podobnim ciljem. Da bi to pokazali, se bomo ustavili na zacetkih zahodne filozofije – pri Sokratu in njegovi filozofiji. Tako športno tekmovanje (gr. agon ) kot tudi sokratska filozofija imata svoj namen v uresnicevanju clovekovih zmožnosti in njegovem izpopolnjevanju v smeri doseganja popolnosti. Temu so Grki rekli pridobivanje in razvijanje kreposti (gr. arete ). Krepost je skrajnost tistega, kar clovek more biti: izpolnitev cloveške zmogljivosti. Na kakšen nacin lahko šport in filozofija složno prispevata k razvijanju cloveka, si bomo pogledali v petih tockah.
1) Ves Sokratov nauk lahko povzamemo z dvema podobnima propozicijama: ‘Spoznati samega sebe’ in ‘skrbeti zase’. »Spoznati samega sebe ne pomeni spoznati svoje ime ali svoje telo, ampak opazovati samega sebe od znotraj in spoznavati lastno dušo, pa tudi skrbeti zase ne pomeni skrbeti za svoje telo, ampak za lastno dušo.« (Reale 2002, 252). Spoznavanje in pridobivanje novega vedenja je torej bistvo filozofskega raziskovanja. Prav to pa lahko prepoznamo tudi v športnem tekmovanju. Obe aktivnosti, tako filozofsko raziskovanje kot tudi športno tekmovanje sta v svojem temelju usmerjeni v pridobivanje novega vedenja. Da pa bi lahko doumeli povezavo med športnim tekmovanjem in sokratsko filozofijo, moramo najprej prepoznati epistemološko vrednost športnega agona . To pomeni, da uspemo prepoznati cilj športnih tekmovanj tudi v pridobivanju vedenja in spoznavanju resnice. Tako tekmovalci kot tudi gledalci pristopajo k tekmovanju z namenom nekaj se nauciti, nekaj spoznati ali dokazati. Športnik se želi nauciti nekaj novega o sebi in o svojih tekmecih, medtem ko gledalce vodi želja po spoznanju tega, kaj se bo zgodilo med tekmovanjem, kakšen bo rezultat soocenja teh dveh (ali vec), lahko že od prej poznanih tekmecev. Tako kot vse aktivnosti za pridobivanje znanja, vsak študij, je tudi zacetek športnega tekmovanja zaznamovan z nejasnostjo o koncnem izidu; ne vemo, kaj se bo zgodilo na koncu. Zaradi tega je zakljucek oziroma rezultat tekmovanja lahko vrednoten kot neko novo pridobljeno spoznanje ali vedenje; kot razrešitev (ceprav morda zgolj zacasna) zacetnega nevedenja. Pri tem pa nima vrednosti zgolj tisto pridobljeno vedenje v športu, ki nam na koncu tekme razjasni, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Ce bi takšno, zgolj faktografsko vedenje, ki ga je mogoce prebrati iz tabel z rezultati v vsakodnevnem casopisju, bilo zadostno in popolno, potem ne bi (na tak ali drugacen nacin ter v živo ali na posnetku) zavzeto spremljali dogajanja na športnem prizorišcu in ne bi bili tako zelo pozorni na prepoznavanje tistih detajlov boja, ki bodo kasneje zmagovalca locili od poraženca. Še vecjo vrednost in še vecjo zadovoljitev clovekove potrebe po spoznanju torej ponuja tisto vedenje, ki spozna tudi razlog, zakaj je nekdo zmagovalec, drugi pa poraženec. Torej so športna tekmovanja, tako kot filozofija, aktivnosti, ki jih vodi radovednost, ljubezen do modrosti, iskanje vedenja. Njun skupen namen ni zgolj v pridobivanju informacij, pac pa tudi v razumevanju.
2) Znacilno za Sokrata kot tudi za filozofijo nasploh je postavljanje vprašanj. Ce dobro pogledamo, vidimo, da je postavljanje vprašanj tudi v bistvu vsakega športnega tekmovanja. Obe aktivnosti sta torej doloceni z zacetnim vprašanjem. Prvo in temeljno vprašanje v tekmovalnem športu je, na primer, kdo bo prvi preckal ciljno crto. Poleg tega pa tudi zakaj ta in ne nekdo drug? Sokrat je svojim sogovornikom obicajno na zacetku pogovora sistematicno zastavil nekaj vprašanj, s cimer jih je želel pripeljati do spoznanja, da v resnici ne vedo, kako je z neko stvarjo, pac pa, da imajo o tem le neko svoje, pogosto napacno, mnenje. Vse to je pocel z namenom moralnega izboljšanja sogovornika. Do odgovora na vprašanje je obicajno prišel prek živega dialoga s svojimi sogovorniki, vpetimi v razlicne življenjske situacije. Gre za vprašanja, kot so npr. sem kreposten, sem pogumen, sem obvladan? Ta vprašanja se neprestano postavljajo tudi nam. V tem pa je tudi namen Sokratove filozofije: spodbuditi želi našo prakticno dejavnost, ki nas edina lahko privede do boljšega, bolj krepostnega življenja. Takšna osebna vprašanja pa so izrednega pomena tudi v športu. Pred nastopom se športniku postavlja temeljno vprašanje: sem kos tej nalogi, bom zmogel? Imam ustrezno krepost? Pri tem je krepost lahko mišljena v moralnem ali pa tudi v ne-moralnem smislu: krepost je namrec lahko tudi v lahkotnosti in preciznosti gibanja, v športni formi. Seveda si športniki obicajno vprašanje zastavljajo le o zmagi ali porazu, toda sama zmaga je brez vrednosti, v kolikor ni združena s krepostjo. Preckati ciljno crto je samo v sebi brez pomena. Kar ima vrednost, je dolocena oseba z ustrezno razvitimi krepostmi, ki ji omogocajo, da lahko doseže ta cilj. Zacetek vsakršnega tekmovanja je torej vprašanje. Tako športna tekmovanja kot tudi filozofijo dolocajo vprašanja. Oba sta dolocena z zacetnim vprašanjem. Postavljata nam vprašanja o naravi kreposti, o tem, kdo ima krepost razvito v najvišji meri, in o tem, ali imam jaz (športnik) to krepost.
3) Vsako iskreno postavljanje vprašanja zahteva od spraševalca poprejšnje priznanje svojega nevedenja tj. nepoznavanje odgovora. Zato je za sokratsko filozofijo temeljna ponižnost. Do te ponižnosti, ki predstavlja vstopno tocko za zacetek ucenja in iskanja pravega odgovora, pa je Sokrat želel pripeljati tudi svoje sogovornike. Takšno priznanje nevedenja pa lahko pripelje do izgube slave in (pre)dobrega mnenja ljudi o nas samih. Nam pa le takšna osvoboditev od lažnih predstav o svojem vedenju omogoca stopiti na pot boljšega in resnicnejšega vedenja. Prav takšno tveganje kot v filozofiji pa je prisotno tudi v športu. Tako kot je Sokrat preizkusil ‘sposobnosti’ svojih sogovornikov tudi športniki preizkušajo svoje tekmece. Vsakic, ko športnik vstopi v tekmovanje, se izpostavi možnosti poraza, s tem pa tvega svojo že pridobljeno slavo, dobro mnenje o njem in svojo samozavest. En slab dan npr. na olimpijskih igrah lahko zasenci in pošlje v pozabo celo vrsto predhodnih uspehov. Neuspešno športno tekmovanje lahko unici celo tekmovalcevo samopodobo. Pred štartom se sicer lahko v mislih prepricamo, da bomo tekli 100 m pod desetimi sekundami, toda ko štartna pištola poci, je takšno prepricane na trdi preizkušnji. Športniki vedno tvegajo poraz. Toda, na drugi strani je tudi zmaga mogoca le, ce tvega možnost poraza, natancno tako kot je tudi prava modrost mogoca le, ce si priznamo svoje nevednost in se nato iz te izhodišce tocke podamo na pot iskanja resnice. Da bi v Sokratovi šoli stopili na pot spoznavanja prave modrosti, je kot prvo potrebno izkazati svoje znanje in ga dati na preizkušnjo luci razuma. Od tod lahko sledi priznanje nevedenja in zacetek poti k pravi modrosti. Prav tako pa mora tudi športnik izkazati svoje najboljše sposobnosti in tvegati, da ne bodo prestale tekmovalne preizkušnje. To pa povzroci težnjo po treniranju, po dodatnem izboljšanju in izpopolnjevanju samega sebe. Iz spoznanja, da necesa nimamo ali da nam necesa primanjkuje, pride težnja po zapolnitvi tega primanjkljaja. Ker športno tekmovanje zasleduje spoznanje resnice, mnogokrat pripelje do unicenja prijetnih lažnih predstav in mnenj o samem sebi in drugih. Na drugi strani pa nam prav to obenem omogoca, da spoznamo tudi svoje kreposti, na katere morda nikdar prej še pomislili nismo. Tako šport kot tudi filozofija vsebujeta možnost neuspeha, napake oziroma poraza, kar zahteva iskreno priznanje svoje nepopolnosti.
4) Ko si tako športnik kot tudi filozof prideta na jasno glede svoje nepopolnosti, se težišce prenese na izpopolnjevanje prek treningov, tekmovanj in pogovorov. Ko športnik vstopi v tekmovanje, se izkažejo tako njegove slabosti kot tudi kreposti. Nato trenira in se izpopolnjuje ter zopet gre in preveri svoj napredek na tekmovanju. Takšno izpopolnjevanje pa ni le borba proti tekmecu, pac pa tudi boj proti nepopolnostim cloveške narave same. Želimo si priti do božanskega ideala, pri cemer so nam športna tekmovanja kot mera in kažipot pri tem dvigu nad samega sebe. Ta zahteva po neprestanem preizkušanju cloveka je torej gonilna sila njunega napredka.
5) Poleg neprestanega preizkušanja in izpopolnjevanja samega sebe pa tako sokratski filozof kot tudi športnik neprestano preizkušata in pomagata k izboljšanju tudi drugim. Na to dolžnost tistih ljudi (filozofov), ki so dosegli najvišje spoznanje resnice, najvecjo jasnost, nas v znani prispodobi votline želi opozoriti Platon. Ceprav nerad, se filozof mora vrniti v temacno votlino med ljudi in jih pouciti o pravi luci tam zunaj; o resnici. Prav tako pa tudi športniki, ki so že dosegli najvišje naslove, tekmujejo še naprej, da znova in znova preizkušajo in postavljajo merilo za tiste, ki hodijo po poti lastnega izpopolnjevanja za njimi, obenem pa izboljšujejo tudi sebe. Pri tem pa mora egoisticna usmerjenostjo zgolj vase pogosto priznati premoc absolutnega. Lahko se nam zdi nenavadno, da se pogosto zgodi, da npr. bivši svetovni rekorder navdušeno cestita novemu rekorderju. Kako je mogoce, da clovek za hip postavi samega sebe ob stran in se ozre po absolutnem? Ocitno sta tako ljubezen do modrosti kot tudi ljubezen do športnega tekmovanja (dosežka) pravzaprav ljubezen do popolnosti same. Ne le egoisticne popolnosti v nas samih kot posameznikih, pac pa popolnosti, izpolnitve clovekovih zmožnosti v vseh mogocih pojavnih oblikah. Tudi zaradi tega se športni navijaci pogosto navdušujejo ob dosežkih svojih šampionov, ceravno to niso oni sami. Podobno pa velja tudi za trenerje in ostale poznavalce športa. Ob preizkušanju samega sebe sta torej tako šport kot filozofija postavljeni tudi kot sredstvo za preizkušanje in izpopolnjevanje drugih in, nenazadnje, same cloveške narave.
Sklep
Že od zacetkov v anticni Grciji je pozornost filozofije usmerjena na celoto, na vse, kar je. Znotraj te celote pa je vedno prav posebno mesto pripadalo vprašanju cloveka. Kaj in kdo sem jaz, ki lahko filozofiram in se ukvarjam s športom? Spoznati samega sebe je temelj sokratske filozofije in najvecja krepost. Spoznanje je namrec tisto, ki dušo naredi takšno, kot mora biti, in s tem lahko vodi k popolni izpolnitvi cloveka. Tudi spoznanje doseženo prek športa vodi k izpolnitvi cloveka; je njegovo najvecje dobro in najvecja korist. S tem pa je dosežen koncni cilj vseh Sokratovih prizadevanj, ki je v tem, da bi bili ljudje zares srecni. Zaradi tako pomembnih vprašanj, ki si jih je zastavljala, je filozofiji od nekdaj pripadalo vzvišeno mesto med drugimi znanostmi. Podobna filozofska vprašanja in odgovore nanje pa je mogoce, kot smo pokazali, prepoznati tudi v športu. Tudi šport lahko prispeva k razvijanju kreposti. Kreposti so, po prepricanju starih Grkov, središce in pogoj vsakega srecnega in dobrega življenja. Zdi se, da danes mnogi športniki preživijo uspešno kariero, ne da bi se kdaj ustavili ob razvijanju svoje osebnosti; ob razvijanju kreposti. Športniki izgubijo zavest o kreposti takrat, ko gola moc, tehnika in vcasih kemicni preparati skrajšajo pot k uspehu, ki je zgolj v tehnicnem premaganju nasprotnika, ne pa v izpopolnitvi in izboljšanju samega sebe. Zato se športniki (tudi, vendar ne samo ob morebitnem neuspehu) osiromašeni vracajo s športnega tekmovanja, ker v njem ne prepoznajo tiste vrednosti, ki je za clovekovo dobro in srecno življenje najpomembnejša. Tako v športu kot tudi v življenju lahko techne sicer prinese uspeh, toda le arete je resnicno vredno in trajno placilo.
Izbrana literatura
- Jaeger, W. (1973). Paideia: The Ideals of Greek Culture; II. zvezek. New York, Oxford: Oxford university press.
- Platon (2004). Zbrana dela I. in Zbrana dela II. Celje: Mohorjeva družba.
- Reale, G. (2002). Zgodovina anticne filozofije; I. in II. zvezek. Ljubljana: Studia humanitatis.
- Reale, G. (2003). Sokrat; k otkricu ljudske mudrosti. Zagreb: Demetra.
- Reid, H. (2002). The Philosophical Athlete. Durham: Carolina Academic Press.
Pojem duše je današnjemu cloveku pogosto nekoliko tuj. Naj pa povemo, da duša že v antiki predstavlja izvor vseh mentalnih oz. duševnih (netelesnih) clovekovih zmožnosti, ki so izrednega pomena tudi v današnjem športu. Sokrat, na primer, dušo enaci z našo misleco in delujoco zavestjo, z našim razumom in s sedežem naše mislece in eticno delujoce dejavnosti. Skratka: za Sokrata je duša zavedajoci se jaz, je umska in nravstvena osebnost. (Prim. G. Reale, ZAF I., str. 250.)
Sokrat in Platon sta namrec filozofijo razumela najprej kot vzgojo duše.
Sokrat (470-399 pr. Kr.) velja za zacetnika in še vedno predstavlja vzor vecjemu delu zahodne filozofske tradicije. Svoje filozofsko delovanje in življenje je posvetil cloveku in njegovemu moralnemu izboljšanju. Njegovo iskanje resnice in modrosti ter brezplacno poucevanje je bilo pravo nasprotje takrat prevladujocemu sofisticnemu poucevanju za denar in njihovemu iskanju zgolj osebnih koristi.
Krepost (gr. arete ) že od Aristotela naprej oznacuje tudi izpolnitev zmožnosti cloveške osebe, kar športna forma brez dvoma je v odlicnem pomenu besede.
Da nam zgolj ‘tehnicno’ osvojena zmaga športnika brez manifestacije njegovih posebnih kreposti ne pomeni veliko, se pokaže takrat, ko prepoznamo in recemo, da je nekdo zmagovalec ‘zgolj na papirju’. Podobno brez slabe vesti odvzamemo medaljo in vse pridobljene casti športniku zasacenem na doping testu. Tako sokratska filozofija kot tudi šport razkrivata v cloveku razvite kreposti.
Sokrat svojo nevednost ponižno priznava na vec mestih, ko pravi, da ve, da nic ne ve (drugi pa še tega ne vedo). Prim. Platon, Apologija, 21b – 22e.
Najboljše športnike v anticni Grciji so imeli že za na pol božanska bitja; za tiste ljudi, ki so najbolj podobni bogovom.
Prim. Platon, Država 514a-617a.
Grkom je techne pomenilo vsakršno rokodelsko spretnost oz. tehnicno vešcino.
