Milan Hosta
Jesen se še ni dobro za c ela in že smo prikovani na naslonjace v dnevnih sobah. Kvalifikacije za svetovno nogometno prvenstvo, odbojka, atletska velika nagrada in še ni videti konca. Ko se nogomet konca, pridejo na vrsto smu carji in vse dlje leteci skakalci. Pozimi pa se bomo greli ob gledanju najvecjega zimsko-športnega spektakla – Olimpijske igre. Kot, da ne bi imeli nic bolj pametnega za poceti. Razum nam narekuje, da je to ocitna izguba casa, energije in celo možganskih celic. Ampak, ali je potem 1.7 milijarde ljudi, ki naj bi spremljala finale svetovnega nogometa leta 1998 res tako umsko zaostalih, da svojega pocetja drugace ne osmislijo? Dvomim. Torej, mora biti nekaj ve c na športu, da nas tako prevzame.
Ne bomo iskali definicije športa, ker je šport eden izmed pojavov, ki ga je težko definirati. Danes šport predstavlja visoko organizirano inštitucijo in ne samo družbeno prakso. Bi pa lahko trdili, da je šport zelo blizu igri. Pravzaprav je del smisla športa ujet v clovekovi prirojeni nagnjenosti k igri. In, ker genetska nagnjenost z leti ne opeša, je razumni in vedno urejeni sodobni clovek našel rešitev v športu. Za odraslega se pac ne spodobi, da bi zapravljal cas in denar za igro, ki je sama sebi namen. Ne spodobi se, da ga prevzamejo custva in da ga zanese nekaj ‘otrocjega’. Spodobi pa se, da se ukvarja s športom. Še vec , to si želi tudi država.
Življenje je preve c civilizirano
Dajmo, odprimo o c i. Kakšen je naš vsakdan? V ponedeljek se zacne in v petek konca. Službe nam omejujejo željo po ustvarjanju, vse teži k proizvodnji, proizvodnji dobi c ka. Vse je planirano do zadnje minute in zadnjega tolarja. Še to, da ni mogoce vsega natančno planirati, je že doloceno. Vse je preve c civilizirano. Ali ni Darwin dokazal, da so naši predniki živali? Mnogi se še danes sklicujejo nanj, ko pravijo, da je naše življenje ena sama tekma, ki pa zaradi razuma pac ne poteka brez pravil. Zato smo izumili bonton, navade, protokole in druge vzorce sprejemljivega obnašanja. In iz istega razloga, a z nasprotnim namenom smo izumili tudi šport. Da se sprostimo. Nihce nam ne bo ocital neuspeha v športu. Ce greš kolesariti in se na pol poti obrneš, je v redu. Nih c e te ne obsoja, c e ne izpelješ plana kot si si ga zastavil. Ce šport jemljemo z zabavne plati, še sam sebi nisi odgovoren za dejanja, kaj šele drugim. V športu je dovoljeno odriniti kolega, ga morda celo udariti in pokon c no vzdržati udarce, ki ti jih vraca. Ce te kdo ogoljufa, ne razmišljaš o tožbi, temve c mu sodiš sam. Morda išceš pravico pri soigralcih, morda se zadovoljiš s so c nimi kletvicami, morda pa ti je sploh vseeno. V športu je dovoljeno vse, kar v sivem in vnaprej znanem vsakdanu ni. Šport razbija monotonost. Ja, v športu smo lahko tudi barabe in brez slabe vesti, ce kakšno ušpicimo. V športu smo lahko ‘živalski’. Dovoljeno nam je ‘ubijati’ šibkejše in dovoljeno se je tol c i po junaških prsih in se hvaliti ob dosežku. Vsekakor, vedno znotraj pravil igre.
Ne samo, da nas šport aktivno zasvoji, tudi pasivnih odvisnikov je mnogo. Kaj je res tisto, kar privla c i množice ljudi na štadione in pred TV ekrane? Ali je to res projekcija naših neizpolnjenih sanj in nezavedno razreševanje notranjih konfliktov? Športniki so junaki realnega sveta. Kot otroci smo poslušali pravljice in se poosebljali z namišljenimi junaki, sedaj pa se kot odrasli, in zrelosti duha primerno, poosebljamo s pravimi ljudmi. Športniki so tisti, ki tvegajo glavo, mi pa jih z varne razdalje spodbujamo. Ce so uspešni, smo uspešni tudi mi. Ce pa so razo carali, jih zapustimo in išcemo druge junake. Tak je šport: vedno živalski in krut. Boj za obstanek je o c iten, darvinizem pa še vedno aktualna filozofija vrhunskega športa. Preživi tisti, ki se zna najhitreje prilagajati.
Življenje je prevec varno
Clovek se je od nekdaj nerad izpostavljal nevarnostim pa vendar je vedno hkrati iskal izzive kjer lahko preseže samega sebe. Ko je osvojil vse vrhove sveta in se spustil v najbolj temne globine morja, je preostalo samo še to, da spremeni na c in premagovanja že znanih ovir, ali pa ustvari nove. C e je šlo prej s pomo c jo kisika na vrh Everesta, dajmo sedaj brez, dol pa kar na smuceh. Hitreje, višje, mocneje!
Dopoldan sedimo pred ra c unalnikom in pod delovnimi pritiski in normami tla c imo kineti c no energijo, ki se nabira v nas, popoldan pa se ventil odpre. Nabijamo takšne in druga c ne žogice, da pokajo strune. Drvimo po klancu navzdol preko korenin in ne vemo, c e bomo prišli domov brez poškodb. Mladci ska c ejo z rolerji in snowboardi in si lomijo kosti.
To je to, kar iš c emo. V športu je dovoljeno hoditi po robu. Iš c emo meje svojih zmogljivosti in jih marsikdaj tudi najdemo. Boli, ampak, c e imamo sre c o, ni ni c hujšega. Racionalnost našega hotenja po varnem življenju, ki pa naj bi bilo c im bolj zanimivo in pisano, se kompenzira v iracionalnosti krakotrajnega izpostavljanja nevarnosti. En sam divji spust s kolesom, lahko umiri c loveka za nekaj dni, dokler spet ne za c uti nemira v sebi. In, ko hodimo po robu, vsi problemi navadnega življenja postanejo nepomembni. Pomembno je samo to, da smo v danem trenutku, kar se da zbrani in da skušamo rešiti problem, ki smo si ga zastavili. Za razliko od ve c ine naših problemov, ki so miselne narave, je ta problem fizi c ne narave. To nas vra c a v našo telesnost in c utnost, ki sta ob vsem racionalizmu, ki ga obožuje moderni c lovek, zapostavljeni kategoriji. Ob vsem tem pa šport nikoli ni c ustveno nevtralna dejavnost. Vedno nas prevzame, razveseli ali razo c ara, nikoli pa ne ostanemo ravnodušni.
Športna drama
Šport je nepredvidljiv in ni vse samo v adrenalinu. Ravno to nas vedno znova prevzema kot aktivnega udeleženca ali kot gledalca. Šport je drama, v kateri smo aktivno udeleženi. Nepredvidljivost kon c nega stanja pa je tisto, kar nas tako magi c no privla c i. Enake možnosti za vse pa vendar je lahko prvi samo eden. Šport ni socialna inštitucija, ki daje streho nad glavo tudi nesposobnim. Pokaži vse, kar znaš in zmoreš pa ti še ni c ni zagotovljeno.
Svoj c ar pa šport še razkošneje pokaže, ko ugotovimo, da smo lahko sami aktivni v tej drami in, da razplet, ne glede kako (ne)ugoden je za nas, ne vpliva bistveno na naše življenje. Torej, lahko smo poraženi in hkrati odhajamo z igriš c a z nasmehom in spijemo ‘pija c o miru’ z nasprotnikom. V vrhunskem športu ni prostora za polovi c arstvo, je pa zato amaterski šport prijazen do vseh in kljub temu ne izgubi na svoji dramati c nosti. Enaki smo najboljšim pa nam ni c ni treba tvegati. V tem je c ar!
Izziv je gibalo cloveka
Za konec pa še nekaj besed o izzivu, ki osmišljuje mnogo naših športnih ravnanj. Že kot otroci smo si navadne stvari želeli otežiti. Zato v kontekst navadnega postavimo neka namišljena pravila, s katerimi si omejimo in popestrimo ravnanje, ki ga že obvladamo. Kolikokrat smo se kot otroci izogibali, da bi na tlakovani cesti stopili na c rto, ali pa smo hodili po robu plo c nika in v jezo staršem, kar naprej padali na cesto? Kolikokrat tekmujemo sami s seboj, samo zato, da nam ni dolg c as? Preizkušamo svojo mo c in vzdržjivost tam, kjer to ne bi bilo treba? Kolikokrat v pisarni me c ete zme c kan papir v koš in v mislih igrate košarko?
Šport, kdo te ne bi ljubil!?
